Projekt DoDai

Koncept in koordinacija projekta BridA (Sendi Mango, Tom Kerševan, Jurij Pavlica), Cesare Pietroiusti & Alenka Gregorič.
Umetniki: Elena Bajo, Dafne Boggeri, BridA (Sendi Mango, Tom Keršvan, Jurij Pavlica), Morwenna Catt / Duncan Burnett, Beatrice Crastini, Vuk Ćosić, Emilio Fantin, Dušan Kirbiš, Warren Neidich, Luigi Negro, Sally Noall, Giancarlo Norese, Slobodan Peladić, Cesare Pietroiusti, Therese Sunngren, Miha Štrukelj, Giorgio Valvassori, Marcella Vanzo,
Projekt je na ogled od 17. decembra 2008 do 13. januarja 2009 v Galeriji Škuc, aktivno pa lahko v njem sodelujete preko spletnega naslova http://www.brida.si.
Vljudno vas vabimo na zatvoritev razstave v torek, 13. januarja ob 20. uri v Galerijo Škuc.
Ne oziraje se na histerije zadnjih mesecev, finančno krizo, ki se je zarila v vse pore ekonomskega, političnega in socialnega življenja, na vsa ugibanja o tem, kako bo nastala situacija vplivala na različne sfere našega življenja, je, ko govorimo o umetnosti in njeni tržni naravnanosti v slovenskem prostoru, pričujoča razstava povzetek oziroma rezultat soočenja mnenj različnih akterjev znotraj polja sodobne umetnosti in njegove tržne naravnanosti – v zadnjih letih pereče teme tudi v lokalnem prostoru. Z umetniki skupine BridA (Sendi Mango, Tom Kerševan, Jurij Pavlica) smo projekt, ki pa je imel v začetnih korakih popolnoma druge smernice, začeli snovati pred dobrim letom dni. V pogovorih, v katere se je na povabilo umetnikov kasneje vključil tudi umetnik italijanskega rodu Cesare Pietroiusti, smo se največkrat ustavili ravno pri problemu trženja sodobne umetnosti, prednostih in slabostih, ki jih le-to prinaša, in vprašanju, kje se v tem pogledu nahaja slovenska sodobna umetnost.
Pogled od zunaj, kjer lahko v konkretni komunikaciji izpostavimo mnenje Pietroiustija, ki ne le ni seznanjen s posebnostmi slovenskega (ne)trga sodobne umetnosti, temveč dobro pozna posebnosti veliko bolj razvitega italijanskega trga, in katerega praksa temelji prav na protitržno usmerjeni umetniški produkciji, je dodobra zaznamoval potek in izvedbo razstavnega projekta DoDai. Vprašanja so se vrtela predvsem okoli tako imenovanega »art« turizma, produkcijskih mehanizmov ter pozitivnih in negativnih posledic trga za sodobno umetnost. Vlekli smo vzporednice med velikimi mednarodnimi manifestacijami sodobne umetnosti –bienala, trienala, dokumente (»grand tour« – od Benetk preko Münstra in Kassla v Basel) v jukstapoziciji s sejmi, ki (vsaj nekateri) močno parirajo spektaklu velikih netržnih manifestacij sodobne umetnosti. Nismo iskali velikih odgovorov, pod katerimi bi lahko potegnili črto in zapisali, kaj je prav in kaj narobe, slabše ali boljše, bolj in manj škodljivo, pristno, zavezujoče za produkcijo sodobne umetnosti. Ravno nasprotno, odgovori so sprožali vedno nova vprašanja in dileme, ki vsekakor niso nikakršna novost ne v lokalnem, še manj pa v mednarodnem prostoru.
Nadalje je pomembno vlogo pri snovanju razstavnega projekta igralo vprašanje publike oziroma javnosti, torej tistega dela sistema, ki naj bi vsakemu v javni sferi delujočemu subjektu predstavljal enega najpomembnejših členov našega delovanja. Če javnost ne igra pomembne vloge, potem se lahko vprašamo, zakaj delovati javno, zakaj trošiti javne finance in zakaj delovati v javnih prostorih. Najpomembnejša publika sodobne umetnosti je vendarle širša javnost, ki jo umetniki s svojimi deli preko različnih umetniških prijemov in praks nagovarjajo k premisleku oziroma k soočanju z vsakdanom. Če ta faktor ni v ospredju delovanja javne institucije sodobne umetnosti, potem se kaj kmalu približamo logiki komercialnih galerij, katerih glavno gonilo je kapital v rokah redkih posameznikov, s katerim si ti prostori zagotavljajo preživetje.
Prezentacija, ki je dobila podobo v javni galerijski predstavitvi, je precej preprosta, morda za nekatere celo naivna in nespektakelska. Prav za to gre. Nismo želeli navideznega spektakla, ki bi narekoval odgovore na pereča vprašanja, temveč smo iskali način, s katerim bi kar najbolje nagovorili oziroma spodbudili širšo javnost, naj preko spleta oziroma z obiskom galerije aktivno sodeluje pri projektu, ki ravno z angažmajem javnosti dobi svojo želeno končno obliko.
Umetniki skupine BridA in Cesare Pietroiusti so zatorej k sodelovanju povabili okoli dvajset umetnikov iz različnih držav, s katerimi prijateljujejo oziroma katerih delo poznajo, cenijo in ga posledično želijo predstaviti javnosti. Razstavljena dela tako nimajo konceptualnega okvira, preko katerega bi izpostavljali vprašanja ali teze, temveč jih druži en sam moment – dela tako v galeriji kot na spletnem mestu čakajo na publiko, da se odzove s komentarji, interpretacijami, kritikami oziroma kakršnimikoli osebnimi izlivi. Denarne nagrade za pisanje ni, obstaja pa možnost, da bo umetnik iz navdušenja ali kakršnegakoli drugega osebnega vzgiba piscu teksta, ki bo po njegovem mnenju zadel v srčiko njegovega dela, to delo podaril. Socialni kapital posameznika je edina komponenta, s katero projekt operira, saj bo le ta vodilo za možnost posedovanja umetniškega dela, predstavljenega v galerijskem prostoru. Zadnji dan razstave bodo umetniki, katerih večina bo navzoča na zaključnem dogodku, brez ceremonij in govorov piscu po njihovem mnenju najboljšega teksta podarili svoje delo. Odločitev ostaja izključno v rokah umetnika, zatorej obstaja tudi možnost, da dela ne bodo dobila novega lastnika in da se bodo vrnila v umetniške ateljeje, omare, na police, računalniške diske ipd.
Alenka Gregorič

Projekt sta podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in MOL – Oddelek za kulturo.
Za več informacij se obrnite na Alenko Gregorič, umetniško vodjo Galerije Škuc na + 386 1 251 65 40 ali galerija.skuc@guest.arnes.si

Novico je napisal uporabnik BridA BridA