Medtem ko naj bi ZDA in Evropa po drugi svetovni vojni in (domnevnem) porazu fašizma, koncu segregacije v ZDA in koncu kolonializma veljale za t. i. postrasne družbe, gre predvsem za idejo, s katero se zahodne družbe slepijo, da so z rasizmom opravile. To lahko počnejo, ker se rasizem običajno dojema v njegovi arhaični in neliberalni različici, zaradi česar številni akademiki, politiki in komentatorji neradi uporabljajo ta izraz oziroma rasizem preprosto zanikajo. Ne želijo priznati, da je še vedno prisoten v strukturah in institucijah, in prisegajo na t. i. postrasni narativ, ki je sledil koncu apartheida in zmagi Nelsona Mandele v Južni Afriki (1994) in, bolj nedavno, izvolitvi Baracka Obame za predsednika ZDA (2008).

Avtorja Aurelien Mondon, politolog z Univerze v Bathu, in Aaron Winter, predavatelj na oddelku za kriminologijo Univerze v Vzhodnem Londonu, v knjigi Reakcionarna demokracija (Kako sta rasizem in populistična skrajna desnica postala mainstreamna), izdani pri založbi Verso, medtem opozarjata, da demokracija ni po naravi progresivna, temveč je lahko tudi popolnoma reakcionarna, nazadnjaška, izključujoča. Ne gre zgolj za teoretično vprašanje, ampak popolnoma praktičnega, s katerim se spopadajo družbe po vsem svetu, vključno s Slovenijo. Izraz "reakcionarna demokracija" pojasnjujeta kot "uporabo koncepta demokracije in njenega osrednjega razumevanja moči (kratos) v rokah ljudstva (demos) v reakcionarne namene". To namreč krepi obstoječe neenakosti in nas odvrača od pravih vprašanj in radikalnih alternativ obstoječemu sistemu, pravita.

Namesto progresivnih alternativ se tako vsiljuje nazadnjaška v obliki skrajne desnice. Primer ZDA kaže, da sta na voljo dve izbiri, ena, ki jo uteleša Joe Biden kot obraz statusa quo, in Donald Trump, ki predstavlja skrajno desnico. Če povlečemo analogijo s Slovenijo, se tukaj ta dihotomija kaže predvsem v odnosu med skrajno desnim SDS-om in liberalnejšimi strankami. Tako se skrajna desnica legitimizira kot alternativa, s čimer se krepi njen položaj, kar pravzaprav ustreza liberalnejšim političnim silam, saj lahko te svoj prst uperijo v t. i. neliberalni rasizem skrajne desnice, svojega t. i. liberalnega pa spregledajo. "Neliberalni rasizem je pravzaprav ključen za obstoj in dopuščanje liberalnega rasizma, saj preusmerja pozornost od bolj sistemskih in razpršenih oblik rasizma, ki so osrednje v naših liberalnih družbah," pišeta avtorja.

Aktualni primer, ki to ponazarja, bi lahko bil odziv na gibanje v ZDA (in Združenem kraljestvu) Življenja temnopoltih štejejo (Black Lives Matter). Ker je odziv ekstremne desnice (avtorja ločita ekstremno in skrajno desnico) na zahteve temnopoltih po enakopravnosti rasistični slogan "Življenja belcev štejejo", se lahko liberalci pretvarjajo, da njihov slogan "Vsa življenja štejejo" ni rasističen in da je pravzaprav edini sprejemljiv, češ da je vključujoč, čeprav je njegov namen seveda relativizacija zatiranja temnopoltih oziroma zanikanje rasizma, ki ga doživljajo. Podobno tudi odkrito islamofobni odzivi na prihod prebežnikov služijo kot krinka za bolj prikrito, a vsebinsko nič manj rasistično azilno politiko EU-ja, tudi Slovenije (po Enzu Traversu se danes evropski nacionalizmi gradijo skozi islamofobijo, tako kot so se v prvi polovici 20. stoletja gradili skozi antisemitizem, kar potrjuje tudi primer slovenske skrajne desnice).

Neliberalni in liberalni rasizem

Mondon in Winter tako ločujeta neliberalni rasizem od liberalnega. Prvi je povezan s tradicionalnim rasizmom, a obstaja v današnjem času in kontekstu ter jasno in odkrito označuje belce za večvredne v primerjavi z vsemi drugimi rasiziranimi skupinami (temnopoltimi, Arabci, Judi, Azijci). Medtem ko tarče neliberalnega rasizma določa konstrukt in potrjevanje njihovega nepripadanja določeni rasizirani skupini (naj gre za "raso" ali nacionalno oziroma etnično pripadnost), pa so tarče liberalnega rasizma vsi, ki naj ne bi pripadali "našim" liberalnim družbam in pravilom, ki temeljijo na človekovih pravicah in dediščini razsvetljenstva. Razlika je v tem, da je izključevanje na drugi osnovi splošno sprejeto.

Pomembno je razumeti, da je rasizem sicer realnost za vse, ki ga trpijo, in tiste, ki imajo od njega koristi, a da je rasa človeški izum. Sama beseda "rasa" se je v angleškem jeziku pojavila v 16. stoletju in se je nanašala na družino in rod, izraz rasizem pa je prišel v oxfordski slovar angleškega jezika na začetku 20. stoletja kot izraz za nadvlado in superiornost, ki temeljita na človeških razlikah. Ob tem avtorja opozarjata na ozkogledo razumevanje rasizma kot sovraštva zoper temnopolte ljudi na individualni ravni, ki da se izraža predvsem v najizrazitejših zgodovinskih manifestacijah, kot so shodi kukluksklanovcev in podobno. omenjata t. i. zamrznjeni rasizem, ki ga uvede Alana Lentin, po katerem z zamrznitvijo "resničnega rasizma" v zgodovinskem času omogočamo nadaljevanje diskriminacije in zlorab pod krinko t. i. kulturne nekompatibilnosti ali trka med sekularnostjo in religijo oziroma suverenostjo in varnostjo.

Ni jasno, kdaj natančno se je rasizem pojavil kot ideja, jasno pa je, da gre za sodobni pojav, tesno povezan s kolonializmom in oblikovanjem nacionalne države. Ravno rasizem je evropskim "razsvetljenskim" državam omogočal, da kolonizirajo, "civilizirajo" in izkoriščajo vse, ki so bili v skladu z "belim" zahodnim rasnim konstruktom inferiorni, primitivni, divji. Do 2. svetovne vojne so te konstrukte in diskurze odkrito uporabljali kot logiko za državne prakse izključevanja, dominiranja, ločevanja, izkoriščanja ali uničevanja Drugih, kar vključuje suženjstvo, kolonizacijo, getoizacijo, segregacijo, prepovedi priseljevanja, prepovedi za temnopolte, etnično čiščenje, genocid. A medtem ko se rasistične ideje in prakse danes pripisujejo zločinskim režimom v preteklosti, takrat takšne teorije in artikulacije niso bile dojete kot ekstremistične ali obrobne. Proizvajali sta jih znanstvena skupnost in politična elita. Namen rasističnih teorij o rasni superiornosti belcev je bil ustvariti konstrukt, ki bi upravičeval nadvlado nad Drugim (nebelskim prebivalstvom).

Po letu 1945 pa se pogosto promovirajo sodelovanje, enakost, raznolikost in multikulturalizem (v okviru kapitalizma), kolonializem pa so zamenjale neokolonialne trgovinske prakse ter izkoriščanje delovne sile in surovin. V tem kontekstu je nazadnjaškost ekstremne desnice služila kot priročen protiargument, ki upravičuje nov svetovni red, ki temelji na (neo)liberalni svobodi in enakopravnosti. A če naj bi konec 2. svetovne vojne pomenil prelomnico, po kateri naj rasizem ne bi več bil sprejemljiv, se v zadnjih desetletjih odvija proces njegove mainstreamizacije in mainstreamizacije strank in gibanj, ki ga promovirajo.

Za ples mainstreamizacije sta potrebna dva

To avtorja prikažeta na primerih ZDA (Trump), Združenega kraljestva (Ukip, Brexit, BNP) in Francije (Nacionalni zbor, prej Nacionalna fronta, FN). Primer ameriške Republikanske stranke pod Trumpom kaže, da se odvijata tako mainstreamizacija skrajne (in ekstremne) desnice kot radikalizacija mainstreama. Skrajna desnica se pomika proti centru oziroma se mainstreamizira skozi diskurzivne premike proti manj odkrito rasističnim in avtoritarnim politikam (FN) ter z razširitvijo programov na druge teme, ne zgolj priseljevanje, s čimer se ustvarja nekakšen privid premika proti sredini. Pri tem avtorja opozarjata, da volilni (ne)uspeh politične stranke oziroma gibanja ni tako pomemben, če se ideje, ki jih zagovarja, prerinejo v središče pozornosti.

Za mainstreamizacijo skrajne desnice so tako potrebni notranji dejavniki (reforma) in zunanji (pripravljenost okolice, širšega političnega, akademskega, medijskega prostora za sprejem). Kot pravita avtorja, pa liberalizem ni branik pred skrajno desnico in skrajna desnica v okviru hegemonskega kapitalističnega sistema ni smrtna grožnja za liberalizem. Meje med njima so porozne in nejasne, nista izključujoča, ampak se medsebojno podpirata, koristita drug drugemu.

Avtorja, ki se označita za "protirasistična raziskovalca", opozarjata na odgovornost, ki izhaja iz moči na področju diskurza. Po njunem mnenju nedejavnost pomeni privolitev in končno sokrivdo. Antirasizem zahteva delovanje proti neliberalnemu rasizmu na terenu, obenem pa ne smemo izgubiti iz vidnega polja bolj strukturnih razmerij moči in neenakosti, ki se hranijo s takimi idejami, opozarjata. Resnične emancipatorne in egalitarne politike se namreč lahko odvijejo zgolj v okolju, kjer se na rasizem gleda celostno in se priznavajo njegove korenine, različne oblike in prilagodljiv značaj in kjer se vse to priznava in se temu upira. "Demokracija mora biti protirasistična, protiseksistična, proti diskriminaciji na podlagi razreda ter proti vsem oblikam zatiranja. Vse, kar je manj, je strahopetno. Vse, kar je manj, je reakcionarno."