Preden se posvetimo samemu Charlesu Darwinu, se pomudimo pri nociji treh znanstvenih revolucij, ki so zamajale človekovo samoljubje, njegovo prepričanje o svoji večvrednosti v kontekstu vsega obstoječega v vesolju. Te udarce je prvič jasno definiral Siegmund Freud, čigar besede so bile več kot le delovna hipoteza, bile so - če naj navajam besede Eve Bahovec iz njenega dela Kopernik, Darwin, Freud – "poskus refleksije razsvetljenstva in njegove dediščine, opozorilo na nezvedljivo zgubo, ki se ji napredovanje razuma nikakor ne more izogniti".

In zdaj sledi še skok k Freudu, ki je poudaril psihološko uničujočo Kopernikovo ugotovitev, da Zemlja ni središče vesolja, in prav tako 'moteče' Darwinovo spoznanje, da imajo živali in človek skupni izvor in da je človek tako del živalskega sveta. Sam je dodal zadnji udarec: "Tretjič in na najbčutljivejšem mestu pa bo prizadela človeško samoveličje današnja psihološka znanost, ki hoče Jazu dokazati, da ni niti gospodar v lastni hiši, ampak se mora zadovoljiti z bornimi sporočili o tem, kar se nezavedno dogaja v njegovem duševnem življenju." Z drugimi besedami – človek ne zmore nadzirati niti samega sebe, kaj šele svet, ki ga obdaja.

E volucijska teorija skozi čas
Ob razstavi, ki jo je v Bistri do 3. decembra na ogled postavil British Council in ki predstavlja pot evolucijske teorije od Darwinovega potovanja z ladjo Beagle prek odkritij genov in genetskih manipulacij dolgo po njegovi smrti do tem, s katerimi se danes ukvarjajo znanstveniki, to sta vprašanje biološke raznolikosti in pojavljanje podobnih organizmov na različnih koncih sveta, moramo zapisati, da Darwin vendar ni edini, kateremu dolgujemo evolucijsko teorije. Nastavke njegove misli so postavili že drugi misleci in – nekoliko presenetljivo, glede na v nekaterih pogledih nekoliko vprašljivo znanstvenost Darwinovega pristopa pa tudi zelo pomembno – celo nekateri misleci, ki se niso ukvarjali z biologijo.

Prvo knjigo, ki je predstavila teorijo o mutacijah vrst, je tako že leta 1809 pod naslovom Philosophie Zoologique izdal francoski naturalist Jean-Baptiste Lamarck. Darwinova teorija o evoluciji s selekcijo, katero je ameriški filozof Daniel Dennett, ki se ukvarja predvsem s filozofijo znanosti, biologije in mišljenja, označil za najboljšo posamično idejo, kar jih je kadar koli kdo izumil, pa ima svoje predhodnike v Lyellovi geologiji, Malthusovih populacijskih analizah in različnih bioloških evolucionističnih teorijah.

Malthusov pesimistični populacijski zakon
Predvsem omemba Malthusa se zdi glede na način, kako je Darwin formuliral svojo teorijo, zelo pomenljiva. Thomas Robert Malthus (1766–1834) je v ekonomsko misel vnesel pesimizem, saj je zavračal misli optimističnih filozofov, med katerimi je pomembno mesto zavzemal Rousseau. Oni so verjeli, da bo uporaba razuma pripomogla k vedno boljšim življenjskim razmeram za vse ljudi. Malthusu pa je bilo lastno nasprotno prepričanje, da bo zaradi naravnih populacijskih zakonov del prebivalstva vedno reven, kot eno izmed rešitev za socialne težave pa je predlagal nadzor nad številom populacije.

'Družbeni' Darwinov in naravni Wallaceov darwinizem
Vrnimo se k Darwinovemu znanstvenemu delu in vlogi Malthusa v njem. Danes namreč malokdo ve, da znamenito potovanje z ladjo Beagle, ki ga je Darwin opravil med letoma 1831 in 1836 in na katerem je sicer zbral mnogo eksponatov, ni bilo ključnega pomena za elaboracijo teorije. To je predstavil v delu O izvoru vrst, ki je izšla pred natančno 150 leti. Darwinu je kot izhodišče služila umetna selekcija, ki se je dogajala na farmah, oziroma umetno manipuliranje s podedovanimi lastnostmi, zanimali pa so ga tudi izrazi biološkega tekmovanja, ki ga je bilo mogoče zaslediti znotraj človeške vrste in ki je kot izhodišče za razmišljanje služilo predvsem socialnim darwinistom, na čelu katerih je stal Herbert Spencer (1820-1903).

Povsem pravi 'naravni' evolucionist, čigar misel bi tako lahko imeli za 'naravni darwinizem', pa je bil Alfred Russel Wallace. To mu je priznaval tudi Darwin, ki mu je pisal: "Kar pa zadeva samo naravno selekcijo, jo bom vedno imel dejansko za vašo in samo vašo. Vi ste jo izdelali do takšnih podrobnosti, ki si jih ne bi nikoli domislil, leta preden je meni posvetil žarek svetlobe o tej stvari, in moj članek ne bi nikoli nikogar prepričal ali veljal za kaj več od ingeniozne spekulacije, medtem ko je vaša knjiga revolucionirala raziskovanje naravoslovja in prepričala najboljše može današnjega časa." (v Bahovec: Kopernik, Darwin, Freud)

Prva in druga Darwinova revolucija
Znotraj Darwinove teorije razlikujemo dva dejavnika. Za prvo Darwinovo revolucijo tako velja teorija o skupnem izvoru človeka in drugih živalskih vrst, drugi pomemben koncept pa je naravna selekcija. Ko govorimo o teh dveh teorijah, se moramo zavedati predvsem tega, da gre za naravoslovni teoriji, ki sta bistveno zaznamovali tudi humanizem in sta imeli širše družbene implikacije. Ena izmed zelo pomembnih, a premalo poudarjanih posledic darwinizma, je na novo vzbujeno zanimanje za koncept življenja. Življenje samo na sebi, katerega izvora Darwin sicer ni znal pojasniti, postane bistveni pomemben objekt znanosti in nastane cela znanost o življenju, o posebni organizaciji, ki se skriva za živim. Gre za specifični izum 19. stoletja; gre tudi za utemeljevanje ločevanja stvari od živega. In gre še za abstrahiranje vitalizma, pri čemer je bistveni abstraktni presežek, ki ga ima živo nad neživim.

Ob tem ni nepomembno to, da ta znanost še ne zamaje teze o božanskem izvoru življenja, ki je nikoli ni decidirano zavrnil tudi Darwin, četudi je na primer prav njegov zvesti podpornik Thomas Henry Huxley izumil besedo agnostik. A ta je tedaj imela nekoliko drugače fokusiran pomen kot danes; po Huxleyju je opisovala njegov nazor, da je najboljša strategija, ki jo lahko uporabiš, ko prideš do meja razuma, odprtost razuma do vseh neodgovorjenih vprašanj.

Darwin in padec v črno luknjo
Prav nujnost odprtosti razuma je tudi tisto največ, česar se moremo naučiti od Darwina. Ta se je bil namreč pripravljen upreti vsem supersticijam in moralnim konvencijam, da bi uveljavil svojo teorijo, pri razvoju katere mu je navsezadnje – gre sicer za nekoliko metaforično zastavitev fraze – pomagal ves svet. V desetletjih po potovanju na ladji Beagle je namreč Darwin vzdrževal korespondenco z okoli 2.000 ljudmi z vsega sveta. Oskrbovali so ga s podatki, ki bi mu pomagali pri formuliranju in preverjanju njegovih teorij. Darwin je tako zares povezal ves svet – tako dobesedno prek korespondence kot tudi metafizično, s tem ko nas je vse vrgel v isto kraljestvo živega in ob tem poudarjal, da se mu človek nikakor ne zdi najpopolnejše bitje, zaradi česar je Stephen Jay Gould, avtor tudi v slovenščino prevedene knjige Darwinova revolucija, povzel, da je v Darwinovem pogledu na svet mogoče prepoznati "konsistenten pluralističen pogled na bolj neurejen univerzum".

Univerzuma zares ne smemo pozabiti omeniti, saj je Darwin po zaslugi nekaterih kozmologov navzoč tudi tam. Ob koncu tako kot vrhunec darwinizma oziroma kot vrhunski izraz njegovega vztrajnega in nepojemajočega vpliva omenjam teoretskega fizika Leeja Smolina, ki meni, da bi bila lahko celotna vesolja podvržena darwinističnemu zakonu evolucije. Gre za domnevo, da se vesolja reproducirajo. Da vznikne novo, ko staro kolapsira v črno luknjo; nato se rodi novo z nekoliko drugačnimi fizikalnimi zakoni.