12. januarja 1910 sta pesnika Armando Mazza in Aldo Palazzeschi v tržaškem gledališču Rossini prebrala futuristični manifest; sledili so še nastopi drugih futurističnih pesnikov, ki so se prebijali skozi svoje 'svobodne besede'. Tako se je zgodil prvi tržaški futuristični večer oziroma serata futurista. Kot se je za futristično akcijo 'spodobilo', se je občinstvo razcepilo na tabora tistih, ki so aplavdirali, in tistih, ki so z gnusom v zobeh kričali zoper avantgardiste. Vse skupaj je mejilo na pretep. In prav je bilo tako.
Ko se je zgodil zgoraj opisan dogodek, je Giorgio Carmelich odšteval zadnje dni do svojega tretjega rojstnega dne. Verjetno si nihče ni mislil, da bo tedaj še zelo smrkavi mali potomec vplivnega člana upravnega odbora zavarovalnice Generali in upravitelj ugledne kavarne Café Garibaldi, torej potomec častitljivega tržaškega meščana par excellence, nekoč postal prvak tržaškega futurizma; čeprav so futuristi po pravilu bili ljudje častitljivega buržoaznega zaledja. Pa se je to vendar zgodilo. Prehitro dozoreli Carmelich, ki je hitro vstopil v aktivno umetniško življenje in to življenje tudi nadvse hitro odživel, je v le nekaj letih v svojem delu recipiral skoraj polovico evropskih avantgardističnih tokov, svojo mrežo poznanstev in kolaboracij pa še pred 22. letom razpel od Torina prek Trsta in Dunaja do Prage.
V srž avantgarde z očetovim denarjem
Carmelich v resnici ni bil vizionar in bodočnik kot, na primer, Srečko Kosovel. Veliko bolj je bil to umetniško nadarjeni, frenetični mladec, ki mu je očetova finančna podpora omogočala sodelovanje v vsaki umetniški smeri, ki se mu je v nekem trenutku zazdela zanimiva, in ki mu je več kot le stabilno družinsko ozadje tudi dalo prepotrebno samozavest za pretendenta za visoko mesto v avantgardah. Tudi ni bil kot Avgust Černigoj etično zavezan ideološko zaznamovani umetniški ustvarjalnosti ali določeni pedagoški praksi. Če je konstruktivizem, tudi zato, ker je - tako piše Peter Krečič v svoji študiji o Avgustu Černigoju - „prinašal duha ruske revolucije, simboliziral domala vse, kar je bilo najbolj na levi“, pa Carmelich, ki je za kratek čas skupaj s Černigojem živel konstruktivistično epizodo in tudi v Tržaški konstruktivistični ambient 'vrinil' tri svoja dela, ni spominjal na levičarskega agitatorja.
Nikoli dospel do čiste abstrakcije
Zlaganost je bila v resnici videti še hujša. Zares se je leta 1925 kot ustanovni član skupaj s prijateljem iz mladosti in avantgardnim pesnikom Emiliom Mariom Dolfijem pridružil zasebni umetniški šoli Avgusta Černigoja, katere cilj je bil „teoretično abstraktni pouk čistih elementov in sintetičnega dinamizma“, vendar Carmelichevo delo nikoli ni zares izžarevalo avantgardnega dinamizma. Prav tako zares je v pismih s potovanj kot veren futurist pisal o navdušenju nad hitrostjo življenja, na primer, v velemestnem Rimu, vendar pa se v umetnosti nikoli ni znal zares izviti iz tradicionalne figuralike in po Krečiču je tudi v sklopu Tržaškega konstruktivističnega ambienta odstopal od dinamistične usmeritve, ki sta jo začrtala Černigoj, še bolj poudarjeno pa Stepančič s svojimi konstrukcijami. Po prihodu v Prago, kjer je po krajših in ponesrečenih postankih na več umetniških šolah želel študirati na Deutsche Technische Hochschule, pa se je celo vrgel v figurativno slikarstvo s fantastičnim, skoraj pravljičnim nadihom, kot bi tokrat malo povzel po Chagallu.
Čeprav ni bil inovator in velik umetnik sam na sebi, pa je razstava v Revoltelli dragocena, ker nas prek zelo družabnega Carmelicha uvede v avantgardistično tržaško okolje. Prek Carmelicheve korespondence z Dolfijem in drugimi avantgardisti lahko rekonstruiramo avantgardni Trst in vire, iz katerih so se 'hranili' tisti, ki jim je bil avantgardni etos blizu. Ta avantgardistični milieu kontekstualno opredeljuje tudi prisotnost dveh renomiranih avantgardistov, odličnega rovereškega risarja Fortunata Depera in vsestranskega Enrica Prampolinija, slikarja, kiparja in scenografa ter tudi avtorja manifesta futuristične scenografije.
Razmišljanje o mehanični modi
Scenografija je tudi povezala Carmelicha in Prampolinija. Drugi je tedaj komaj sedemnajstletnega mladeniča povabil k sodelovanju na dunajski razstavi nove gledališke tehnike (Ausstellung neuer Theatertechnik). Sicer pa je Carmelich v polju uporabne umetnosti največ inventivnosti in zaznamovanosti z lastnim slogom pokazal pri načrtovanju oblačil. Sam je govoril o mehanični modi, o njej pa je največ govoril avgusta 1924, ko je med obiskom v Milanu napovedal, da bo za tamkajšnjo znamenito šiviljo s priimkom Palmer izdelal več figur za predstavljanje mehanične mode. Carmelicheve zabavne figurice, ki nekoliko spominjajo tudi na sicer dosti bolj bogat triadni balet bauhausovskega profesorja Oskarja Schlemmerja, nas sicer tudi spremljajo skozi razstavo.
L'Aurora - sinteza futurizma v Julijski krajini
Eno izmed glavnih izraznih sredstev in pravzaprav forum za oglaševanje svoje dejavnosti je bil za Giorgia Carmelicha umetniški tisk. Tako kot je bila neke vrste sinteza slovenske avantgarde obenem pa tudi poskus vključitve slovenske avantgarde v evropski avantgardistični tok revija tank, lahko tudi revijo L'Aurora imenujemo za sintezo futurizma v Julijski krajini. L'Auroro, ki je izhajala med decembrom 1923 in oktobrom 1924, je Carmelich zaznamoval z nekaj odličnimi grafikami, v njenih enajstih izdajah pa je objavil tudi nekaj svojih boljših kritičnih besedil. Futuristične himne avtomobilizmu tudi niso manjkale.
Giorgio Carmelich je bil nekaj časa središče tržaške avantgarde preprosto zato, ker je njegov družinski dom na cesti San Zaccaria ponudil prostor za srečevanje futuristov. Zdi se, da načelnost ni bila njegova vrlina. Ni se mu zdelo problematično, da je manj kot leto po dokončanju tržaškega konstruktivizma s konstruktivističnim ambientom sodeloval na razstavi regionalnega fašističnega sindikata. Prav tako se mu ni zdelo problematično, da je v manj kot letu dni zamenjal dikcijo in vstopil v skoraj intimistično ekspresijo. Če prvega ne moremo opravičiti, pa lahko razlago za drugo morda najdemo v slutnji smrti.