Letošnji nagrajenec Jean-Paul Dubois je na karierno pot stopil kot športni novinar za Sud Ouest, sledilo je delo za Matin de Paris, nato pa je mnoga leta bil poročevalec za Nouvel Observateur. Foto: EPA
Letošnji nagrajenec Jean-Paul Dubois je na karierno pot stopil kot športni novinar za Sud Ouest, sledilo je delo za Matin de Paris, nato pa je mnoga leta bil poročevalec za Nouvel Observateur. Foto: EPA

Nagrada, ki nosi ime po znamenitem francoskem literarnem in likovnem kritiku Edmondu de Goncourtu, je namenjena avtorjem, ki ustvarjajo v francoščini. Znaša sicer simboličnih deset evrov, vendar sta ovenčanemu romanu zagotovljeni visoka naklada in dobra prodaja.

Nagrado vsakoletno podelijo v pariški restavraciji Drouant. Foto: EPA
Nagrado vsakoletno podelijo v pariški restavraciji Drouant. Foto: EPA

Zgolj marec je mesec za pisanje leposlovja
Leta 1950 v Toulousu rojenemu Jean-Paulu Duboisu je lovoriko prinesel roman Tous les hommes n’habitent pas le monde de la même façon (Vsi ljudje ne živijo enako), v katerem spremljamo zgodbo skozi oči moža, ki sedi v kanadskem zaporu zaradi neznanega zločina. "Čudovito je in zelo sem počaščen, a menim, da nagrada ne bo spremenila mojega življenja," je po pisanju AFP-ja dejal Dubois ob prejemu nagrade. "Jutri bom tak, kot sem bil danes zjutraj," je še dodal. Diplomant sociologije in nekdanji časopisni novinar Dubois po lastnih besedah leposlovje piše le v mesecu marcu. V slovenščini ni na razpolago nobena izmed njegovih 21 do danes izdanih knjig in tudi v angleščino je preveden zgolj roman Une vie française (Francosko življenje) iz leta 2004.

Duboisevo nagrajeno knjigo Tous les hommes n’habitent pas le monde de la même façon, ki je izšla avgusta pri Editions de l'Olivier, so v francoski reviji L'Obs označili za "v bistvu popolno", pri francoski tiskovni agenciji AFP pa so zapisali, da gre za "ganljiv in nostalgičen roman o izgubljeni sreči". Kot je dejal Philipp Claudel, eden izmed žirantov, je roman mojstrovina, "polna človečnosti, melanholije, ironije". Claudel je dodal še, da umestitev dogajanja mnogih nagrajenčevih romanov na severnoameriško celino odraža francosko paradoksalno držo do tega dela sveta: "Očarani smo nad vami in hkrati zelo kritični."

Namen lovorike, ki nosi ime po Edmondu de Goncourtu (1822‒1896), je vsakoletno nagrajevanje najboljšega francoskega proznega dela, ki je izšlo v tekočem letu. Foto: Wikipedia
Namen lovorike, ki nosi ime po Edmondu de Goncourtu (1822‒1896), je vsakoletno nagrajevanje najboljšega francoskega proznega dela, ki je izšlo v tekočem letu. Foto: Wikipedia

Dva glasova prednosti pred favoritko
Zmagovalca izbere deset članov Akademije Goncourt, ki je bila ustanovljena leta 1902. Letošnjega zmagovalca so izbrali v drugem krogu glasovanja. S šestimi glasovi je prehitel siceršnjo favoritko Amélie Nothomb, ki so ji za roman Soif namenili štiri glasove. Ta belgijska pisateljica od leta 1992 vsako leto izda po eno knjigo, vendar ji ni še nikoli uspelo osvojiti te prestižne literarne lovorike. Med četverico najboljših sta se prebila še Francoza Olivier Rolin z romanom Extérieur mondein in Jean-Luc Coatalem z La Part du fils.

Nagrado, ki so jo ustanovili po oporoki Edmonda de Goncourta leta 1896, so prvič uradno podelili v letu 1903. Vsakič že med letom ovenčajo najboljšo novelo, pesniško zbirko, življenjepis in prvenec, za izbor romana pa septembra in oktobra potekajo trije zaporedni predizbori, nagrado podelijo nato na začetku novembra.