Nikola Pajanović je 16 let star violinist, ki je začel igrati violino, ko je bil star šest let. Danes obiskuje Konservatorij za glasbo in študira na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorju Gorjanu Košuti. Njegova družina je v Slovenijo prišla iz Sarajeva zaradi vojne. Zanimivo je, da so vsi vrhunski glasbeniki, kar je za Nikolo velika spodbuda. Nikoli je bila violina usojena.

"Moj oče je operni pevec, poje v Ljubljanski operi, in brat študira klavir na Akademiji za glasbo. Moj dedek je bil violinist in direktor opere v Sarajevu in moja mami je violinistka. Poslušal sem jo in jo želel posnemati. Po določenem času sem v bistvu začel igrati ta inštrument. Večino svoje violinske kakovosti sem pridobil zaradi mame, ker se je ona vedno zavzemala zame, mi pomagala in me spodbujala.˝

Glasbeno poslanstvo
Nikola pogosto igra s štiri leta starejšim bratom Stefanom. Igranje violine vadi osem ur na dan, ampak mu to ni težko: "V bistvu ne pogrešam prostega časa, ker tako zelo ljubim ta inštrument, da sploh ni nobene ovire, da bi, recimo, šel ven igrat nogomet. Tako sem čutil, že ko sem bil mlajši, danes točno vem za svoj cilj, vem, zakaj to delam."

Njegov cilj je vrhunska solistična kariera na velikih odrih svetovnih mest. Za prihodnost je že naredil načrt: "Na akademiji delam po bolonjskem načinu, torej 3 + 2, tri leta bom naredil na akademiji in končal tudi na konservatoriju. Dopolnil bom ravno 18 let. Takrat nameravam iti v tujino, verjetno v Berlin na akademijo Hanns Eisler."

Pot do uspeha
Poleg talenta in železne volje je za uspeh potrebno tudi malo sreče. Profesor Gorjan Košuta, Nikolov profesor na Akademiji za glasbo, poudarja, kako je težko glasbeniku iz malega naroda, kot je Slovenija, ker glasbeni agenti v glavnem prednost dajejo glasbenikom iz lastnih držav: "Za Nikolo je ena možnost, da zmaga na katerem od pomembnih mednarodnih tekmovanj. V tem se je Nikola že izkazal, zmagal je že na Kocianovem mednarodnem vrhunskem tekmovanju. Bil je priden učenec in je poslušal natančno to, kar sem mu rekel, in je to naredil 100-odstotno. Postaja tako dober, da mora zdaj odkrivati lastne rešitve oziroma lasten izraz.˝

Dedek kot vzornik
Nikola je že zmagal na številnih tekmovanjih. Zanj je še posebej pomembno tekmovanje Leona Pfeiferja za mlade slovenske violiniste, na katerem je zmagal celo dvakrat, lani in pred tremi leti. To ga spominja na dedka Vladimirja Maunagića, ki je bil v 80. letih 20. stoletja direktor Sarajevske filharmonije in opere. Nikolov dedek je bil namreč prav tako violinist. Ob koncu 50. let je študiral v Ljubljani, in sicer pri znanem profesorju Leonu Pfeiferju, po katerem se danes imenuje tekmovanje za mlade slovenske violiniste. Poleg dedka ima še enega vzornika: "Veliko je fantastičnih violinistov, ampak moj največji vzornik je David Oistrakh, ker sta njegova muzikalnost in njegova tehnika nekaj, kar hočem doseči in po možnosti tudi preseči. Vem, da se sliši nemogoče, ker je res fantastičen, ampak z delom je vse mogoče."

Za Nikolo sta najpomembnejši predanost in ljubezen do violine. Zanj je igranje življenje, življenje pa je odkrivanje, ker kot sam pravi: "Veliko stvari sem že odigral, ampak prepričan sem, da je veliko lepih, mogoče še lepših stvari še skritih mojim očem."