Gre za tretjega v nizu devetih projektov, katerih bistvo je preobražanje nekaterih najslavnejših likovnih del z najsodobnejšo računalniško tehnologijo. V refektoriju samostana na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je tako pred nami oživela slika Poroka v Kani manierističnega slikarja Paola Veroneseja. Greenaway in njegovi sodelavci so oživili vsako od 126 figur – običajno se sicer navaja podatek, da je Veronese upodobil 135 ljudi, vendar pa so nekateri zaznamovani le s posameznimi deli telesa in teh Greenaway ni upošteval – in ji namenili dialog, prek virtualnega vrtenja slike in njenega preobražanja v tridimenzionalno podobo pa so gledalcu tudi ponudili možnost za popolnoma drugačno percepcijo dogajanja na sliki iz leta 1563, na kateri je Veronese upodobil prvi Jezusov čudež, spreminjanje vode v vino.

Filmska umetnost se še ni rodila
Greenaway, po izobrazbi slikar, s projektom Devet klasičnih slik, zasleduje več ciljev. Kot mi pove v pogovoru, za katerega si vzame čas med eno prvih uradnih projekcij, ki nekoliko zamujajo, saj Greenaway do predvidenega trenutka krsta predstave le-te ni uspel dokončati in je zadnje podrobnosti dodelal kar pred očmi gledalcev, si predvsem želi, da bi končno dobili pravo filmsko umetnost. Slednja se kljub govoru o nekaj več kot stoletni zgodovini filma še ni rodila, ključen razlog za to pa je vizualna nepismenost večine ljudi: "Vsak film se začne kot besedilo in tako nimamo 114 let zgodovine filma, ampak zgodovino ilustriranega besedila. Zato si želim ljudi izobraževati in jim dopovedati, da to, da imajo oči, še ne pomeni, da znajo z njimi tudi gledati. Umberto Eco je dejal, da je za nami 8.000 let zgodovine mojstrov besedila, po digitalni revoluciji pa se morajo ti umakniti in v ospredje naj pridejo mojstri slike. Sam delam v filmu in menim, da je film idealen medij za učenje vizualne pismenosti."

Veronese bi ljubil 'photoshop'
Med drugim režiser filmov Nočna straža, Kuhar, tat, njegova žena in njen ljubimec, Utapljanje v številkah, Telo kot knjiga, Osem žensk in pol ter avtor nenavadnega osemnajsturnega projekta Tulse Luper Suitcases (Kovčki Tulsa Luperja) – pri tem projektu je sodeloval tudi skladatelj Borut Kržišnik − meni tudi, da se vizualne pismenosti lahko naučimo ob delih nekaterih največjih slikarjev, katerih slike je zaznamoval veličasten koncept oziroma bogata naracija, ki jih približa filmu. Zato tudi vzporeja več kot tisočletno zgodovino zahodnoevropskega slikarstva in mnogo krajšo zgodovino filma oziroma ilustriranega besedila ter želi s tehnologijo sodobnosti in prihodnosti predstavljati umetniške zaklade preteklosti. Ob tem tudi kljubuje konservativcem, ki se zgražajo nad njegovim manipuliranjem s slikami, starimi več stoletij, in jim usta zapira z izjavo, da bi se Veronese danes zagotovo navduševal nad 'photoshopom', in z razmišljanjem o tem, kaj vse bi ustvaril Bernini, če le bi imel na razpolago elektriko.

Zgodovine ni, so le zgodovinarji
Področje vednosti, ki Greenawaya neustavljivo privlači, in veselje do raziskovanja, katerega zadovoljuje tudi med računalniškim obdelovanjem klasičnih likovnih del, je tudi zgodovina. Pred nekaj leti, ko se je ukvarjal z že omenjenim projektom Tulse Luper Suitcases s podnaslovom Osebna zgodovina urana (projekt s podnaslovom Osebna zgodovina urana, namreč sestavlja 92 zgodb – masno število urana je 92 −, od katerih vsaka vsebuje zgodbo o predmetu, ki je alegorija sveta) je Greenaway dejal, da zgodovina pravzaprav sploh ne obstaja; obstajajo le zgodovinarji. O tem je še vedno prepričan in to prepričanje mi tudi nazorno pojasni: "Ljudi zgodovina pravzaprav ne zanima; veliko bolj jih zanima mitologija. Posledica tega je tudi to, da se v Angliji nihče zares ne zanima za reformacijo, vsi pa se zanimajo za žene Henrika VIII. In nenazadnje večina ljudi tudi povsem zares verjame, da je bils Kleopatra videti kot Elizabeth Taylor in to tudi hočejo verjeti. Prav tako tudi menim, da ne obstaja umetnostna zgodovina. Če namreč berete spise umetnostnih zgodovinarjev v zadnjem stoletju, ugotovite, da so se njihova mnenja radikalno spreminjala. Zato tudi menim, da so za komentiranje slik poklicani slikarji sami, ne pa umetnostni zgodovinarji."

Slikarstvo se začne s Pollockom, film s Tarantinom. Res?
Peter Greenaway, čigar vizualno razkošni filmi, ki v koloritu pogosto sledijo renesančnemu slikarstvu, v vsebini pa mejijo na nadrealistično grotesko, je duhovit sogovornik, ki uživa v rušenju tabujev. Mož, ki zgroženost nad ignoranco mladine izrazi z besedmi: »Veliko je mladih ljudi, ki verjamejo, da pred Tarantinom ni bilo filma in da se je slikarstvo začelo s Pollockom,« se konvencijam upira tudi z manipulacijo s Poroko v Kani. "Prvi zakon smo prekršili, ko smo osebam na sliki v refektoriju, v katerem je bil zapovedan molk, podarili dar govora. Drugo konvencijo pa je pravzaprav prekršil že Veronese, ko je naslikal ljudi pri jedi. Zelo malo je namreč slik, ki prikazujejo pojedine, saj je prehranjevanje nekaj zelo nelepega. Piješ in tudi zapijaš se lahko zelo elegantno, saj pri tem ne kažeš zob in vsaj očitno ne svinjaš naokoli, hranjenje pa je nekaj povsem drugega …"

Možgane pustijo pri garderoberki
Pred Poroko v Kani je Peter Greenaway 'oživil' že Rembrandtovo Nočno stražo – o tej veličastni sliki je posnel tudi dva filma, in sicer igranega z naslovom Nočna straža in esejistični dokumentarec Rembrandtov J'accuse – in Da Vincijevo Zadnjo sodbo, v prihodnje pa se namerava lotiti še Velasquezove Las Meninas, Picaassojeve Guernice, Pollockovega Odmeva: št. 25, Seuratovega Nedeljskega popoldneva na otoku Grand-Jatte, Monetovih Lokvanjev in − "če le sta v Vatikanu vsaj dva človeka, ki imata rada moje filme« − Michelangelove Zadnje sodbe. Ko izbira slike, ki jih bo računalniško obdelal, Greenaway razmišlja povsem drugače, kot kadar ustvarja svojo umetnost. Kot mi pove, umetnost drugih presoja z neke vrste "strastno nezainteresiranostjo". Pojma ne pojasni natančneje in raje navrže Brechtovo izjavo, da ljudje, ki obiščejo teater, možgane pustijo pri garderoberki.

Originalni ponaredek ali ponarejeni original?
Ni kaj dosti več dodati o projektu s polnim naslovom Poroka v Kani Paola Veroneseja: Vizija Petra Greenawaya. Lahko le še pripomnim, da gre za novo epizodo v zelo razburljivi zgodovini slike. Orjaško sliko (njena površina je 67 kvadratnih metrov) je namreč med svojim osvajalskim pohodom po Evropi z otoka odpeljal Napoleon in original še danes visi v Louvru. Pred nekaj leti je bil skoraj uničen, ko je restavratorjem več kot tono težka slika padla na tla in je v njej zazijalo več raz, nato pa je teksturo na več mestih načela še tekočina, ki je na sliko med restavriranjem kapljala iz klimatske naprave. V refektoriju arhitekta Andrea Palladia je tako na ogled kopija, ki so jo pred nekaj leti izdelali v Španiji.

Greenawaya ne moti, da je delal s kopijo, saj je tudi v primeru drugih slik težko govoriti, ali so zares originali ali nekakšni hibridi resničnosti in izmišljije. To svojo misel mi ponazori s primerom Da Vincijeve zadnje večerje: "Gre za sliko, ki dobesedno pada s stene in jo tako že stoletja nenehno obnavljajo. Je to torej originalni ponaredek ali ponarejeni original?" Ko govorimo o originalih in ponaredkih, smo vedno v dvomih, o nečem pa smo lahko gotovi, da so Greenawayeve ideje povsem originalne. Oziroma sta originalni … V moč svojega intelekta očitno zelo (a tudi upravičeno) zaverovani Greenaway je namreč pred nekaj leti dejal, da se večini ljudi v življenju utrne ena sama dobra ideja, on pa je srečen, saj sta se mu do sedaj utrnili že kar dve.

Polona Balantič