Mimmo Paladino je skupaj s teoretikom in kritikom Achillom Bonitom Olivom in slikarskimi kolegi Sandrom Chio, Francescom Clementejem, Enzom Cucchijem in Nicolo de Mario konec sedemdesetih in začetek osemdesetih oblikoval italijanski pol neoekspresionizma. Le nekaj let kasneje smo ta umetniški jezik, kodiran v Paladinovi koncepciji, že spoznali tudi pri nas. Kot ob razstavi piše Toni Biloslav, sta skupaj z Andrejem Medvedom leta 1983 na obisku pri galeristu omenjene peterice Emiliu Mazzoliju uspela za nekaj mesecev pridobiti mapo z zbirko 22 originalnih Paladinovih risb z naslovom Samotna soba. Dela, za pridobitev katerih je zadostoval le krepak stisk roke - Mazzoli ni zahteval nobenega podpisa, obema možema je le zabičal: "Tu jo imata in glejta, da mi vse skupaj vrneta do božiča!" -, so razstavili v koprski galeriji Meduza.
O Paladinovem delu se je ob razstavi, ki je nastala v sodelovanju z Muzejem sodobne umetnosti v Vojvodini in Muzejem sodobne umetnosti Istre, izrekel kustos Obalnih galerij Piran Andrej Medved. Ponujamo vam izsek iz njegovega besedila: "Slika Mimma Paladina je zgrajena na fragmentih, na polnih in zgoščenih likih, ki ravno, brez globine zasegajo celotno površino lista ali platna; na linearni fragmentarni mreži globoko psihično zaznamovanih znakov, ujetih v zračnost, ki ni odvisna od okolja, temveč narašča z notranjo genezo slike. Naslikan svet tako ni niti daleč niti blizu, nekako vodoraven, brez ozadja. In vendar so podobe plastične, voluminozne, kajti vsak znak in vsaka gesta sta neposredna - dobesedna in v istem hipu večpomenska, saj sta nabita z vsebino, ki pripada najrazličnejšim, časovno in prostorsko ločenim dogodkom."
Referenca na simbolizem
Izraz transavantgarda je skoval zgoraj omenjeni Oliva. Z njim je želel poudariti vrnitev strasti do ustvarjanja in čustev v umetniško produkcijo, ki je v konceptualni umetnosti izgledala emocionalno nekoliko medla, izpraznjena. To je tudi referenca na avantgardo in njeno premočrtno usmerjenost v prihodnost; njeno zaupanje v prihodnost. Transavantgardisti so reaktivirali simbolizem in spet so uvedli tudi figuro, obloženo z vso pezo in radostjo čustev. V sodobni umetnosti, ki je bila pred tem videti kot popolnoma obremenjena s tukaj in zdaj in z votlostjo in obenem povnanjenostjo tega časovno-prostorskega vozlišča, so ponovno izražali mite, skrivnosti in čarovnijo.
Etično-politične dileme neoekspresionizma
Od slovenskih avtorjev se v korpus neoekspresionizma uvršča Jože Tisnikar, iz te slogovne linije pa so izšla tudi velika imena nemške sodobne umetnosti Georg Baselitz, Anselm Kiefer, Jörg Immendorff in A. R. Penck, v Veliki Britaniji so v tej maniri delovali David Hockney, Frank Auerbach in Leon Kossoff, tega sloga pa se je dotaknil tudi Jean-Michel Basquiat. Novi ekspresionizem, ki je sicer poudarjal svobodo izraza, ki jo je pogosto demonstriral s herojsko gesto, s skoraj pretirano intenzivno potezo, ki je rezultirala v pokvečenih figurah, katerih prikaz je bil utemeljen kot izraz distorzične psihe, je bil v svojih etično-političnih konotacijah večkrat ožigosan kot sporen. Iz njega so namreč skoraj načrtno izrinjali ženske, številni kritiki pa so glavnim predstavnikom tudi očitali preračunljivost oziroma da gre pri njihovem delu za dispozitiv, za katerim stoji misel na eksponentno rastoči trg umetnin.