Pogum je nekaj, česar je tudi dramatik sam veliko premogel. Človek uporniške drže je svetu prispevala izjemen opus, ki v svoji neposrednosti in nedogmatičnosti danes enako ostro zareže kot v času, ko ga je zapisal. "Njega ni mogoče v noben kalup spraviti," je nekoč o Brechtu dejal literarni in gledališki zgodovinar in teoretik Bratko Kreft. "Vsekakor sodi Brecht med največje dramatike novejšega časa v evropski literaturi. Zlasti med dramatike z neko napredno, vendar kritično snovjo," je opisal dramatika, ki ga je imenoval za nekakšnega klasika revolucionarne socialne dramatike.

Prav danes mineva 60 let od smrti Bertolta Brechta, ki je napisal približno 50 dramskih del, razvoj evropskega gledališča preteklega stoletja pa pomembno zaznamoval s svojimi teoretskimi zapisi. V sezoni 2014/15 je bil Brecht poleg Shakespearja in Friedricha Schillerja največkrat izvajanji avtor na nemških gledaliških odrih in tudi drugod po svetu ostaja ne le osrednja avtoriteta gledališčnega ustvarjanja, temveč umetnosti v vseh njenih zvrsteh.

Brecht, ki se je rodil leta 1898 v Augsburgu v bogati družini industrialca, je nekonformistično držo zavzel že v mladostniških letih, ko se je vse bolj oddaljeval od svojega stanu. Leta 1917 je vpisal medicino in filozofijo na münchenski univerzi, pozneje pa ju opustil in se posvetil študiju teatrologije.

Gledalec, ki se zna soočiti z realnostjo
Po koncu prve svetovne vojne je bil dramaturg v Münchnu in na povabilo Maxa Reinharda po letu 1924 tudi v Berlinu. Prvo igro Baal je napisal leta 1918, prvi vidnejši uspeh pa doživel s komedijo Bobni v noči, za katero je leta 1922 prejel Kleistovo nagrado. Po prvih delih, ki so bila neke vrste provokativni individualistični upori proti malomeščanstvu, se je Brecht usmeril k poučnim socialnokritičnim igram. Zatem pa končno prešel k epskemu gledališču in gledališče zasukal stran od naturalističnega ter sentimentalnega gledališča 19. stoletja. Iskal je dejavnega gledalca, ki ga je skušal s potujitvenim učinkom moralno in socialno vzgajati ter ga pripraviti k razmišljanju.

Leta 1933 je emigriral na Dansko, Švedsko in leta 1941 čez Vladivostok v Kalifornijo. Med hladno vojno je bil kot "sovražni tujec" zaslišan pred McCarthyjevo kongresno komisijo za neameriške dejavnosti, ali je kdaj bil član komunistične stranke katere koli države. V Nemčijo se je vrnil leta 1948 in v vzhodnem delu Berlina z ženo Helene Weigel ustanovil gledališče Berliner Ensemble. Med drugim je sodeloval z uglednim gledališkim teoretikom Erwinom Piscatorjem in skladateljem Kurtom Weillom.

Opera za tri groše in koncept epskega gledališča
Med njegova najbolj znana in vedno znova obravnavana dela spadajo Opera za tri groše, Mati korajža in njeni otroci, Galilejevo življenje, Dobri človek iz Sečuana, Kavkaški krog s kredo ter Gospod Puntila in njegov hlapec Matti. V prevratni Operi za tri groše je leta 1928 uveljavil koncept epskega gledališča, za katerega je značilno zavračanje iluzije. Igralec se s svojo vlogo ne sme poistovetiti, lahko jo le prikazuje, pomembno vlogo pa ima tudi gledalec, ki mora dogajanje na odru spremljati s kritično distanco. Brechta ne zanima pasovno občinstvo, ki ne zna odstreti zavese sentimentalne zaslepljenosti, temveč dejaven gledalec, ki se zna soočiti z resničnostjo.