Po 45 letih, ki jih letos naš največji gledališki festival praznuje, so s konstitutivno sejo letošnjega junija končno uredili njegov pravni status, tako da je Festival Borštnikovo srečanje (FBS) postalo ena od organizacijskih enot Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Tako so uredili tudi vprašanja umetniškega in finančnega vodenja festivala, niso pa vse novosti, ki so se začele dogajati z lanskim prihodom Alje Predan na mesto umetniške direktorice festivala le pravno-formalne narave.

Festival v temelju ostaja to, kar je bil doslej; prerez slovenske gledališke produkcije, ki ima nalogo v desetih dneh predstaviti najboljše dosežke pretekle sezone, poleg tega pa se bo z Borštnikovim prstanom še naprej poklanjal slovenskim igralkam in igralcem.

Ob tem pa program festivala, ki bo potekal od 15. do 24. oktobra v Mariboru, ponuja novosti, kot je slovenski showcase z naborom predstav, namenjenih promociji v tujini, sekciji generacije - kjer bo mogoče videti predstave za otroke in mlade - in mostovi, ki je zarodek mednarodnega programskega dela, zanimiv pa bo tudi obfestivalski program, pri katerem sodelujejo tudi študentje filozofske fakultete v Mariboru in ljubljanske AGRFT, ki bo svoje delovanje za čas festivala preselila v Maribor.

Kako se je Borštnikovo srečanje začelo?
Borštnikovo srečanje se je začelo leta 1966 kot Teden slovenske drame oziroma, kot je pisalo na naslovnici gledališkega lista, Teden slovenskih gledališč. Leta 1970 so ga preimenovali v Borštnikovo srečanje, na katerem so sodelovala vsa tedanja slovenska gledališča. Čez osem let so uvedli institut "usklajevalca tekmovalnega programa", leta 1992 pa selektorja, saj zaradi naraščajočega števila premier in produkcijskih centrov že tedaj se ni bilo več mogoče obdržati pravila zastopanosti po ključu.

Borštnikovo srečanje že od vsega začetka ni imelo jasne strukture; ni bilo jasno, kdo se ukvarja s čim (kdo vodi finančno plat in kdo umetniško plat), kar je za seboj posledično potegnilo kar nekaj težav …
Na začetku so se ravnatelji slovenskih gledališč na pobudo Bojana Štiha odločili za letno srečanje gledališč v Mariboru, ki je potekalo v okviru Mariborske kulturne revije. Nato so zaradi boljšega usklajevanja ustanovili odbor Borštnikovega srečanja, ki se je pozneje preimenoval v glavni odbor, pa v skupščino in nazadnje v svet, v katerem so bili predstavniki vseh gledališč. Ker pa so se gledališča in produkcijski centri množili, se je ta svet spričo tega, da je vsak želel imeti svojega predstavnika v njem, širil, kar je končno pripeljalo do tega, da je svet sestavljalo kar dvajset članov.

Leta 2005 je svet Borštnikovega srečanja izdal pravilnik o svojem delovanju, vendar festival še vedno ni imel pravnega statusa, financiranje je potekalo po inerciji, dogovor z SNG-jem Maribor, da festival organizira, je bil nezavezujoč, o umetniškem in poslovnem vodenju pravzaprav ni nikakršnih dokumentov. Neuradno je veljalo, da je bil predsednik sveta nekakšen umetniški direktor, direktor mariborskega gledališča pa je festival poslovno pokrival. Predvsem pa financiranje ni bilo pravno urejeno in zagotovljeno, kar bi lahko v sedanjih kriznih časih koga celo napeljalo na misel, da pravzaprav ni pravnih podlag za financiranje, s čimer bi FBS zašel v resne težave.

Z vašim prihodom na Borštnikovo srečanje so se začele spremembe. Kako ste reorganizirali ta njegov 'status'?
Pravzaprav sta bili samo dve možnosti. Ali festival popolnoma osamosvojiti, to pomeni ustanoviti javni zavod, s čimer bi festival postal samostojna pravna oseba, ali ga usidrati znotraj SNG Maribor, tako da bi postal samostojna organizacijska enota, kar pomeni zavezo SNG, da pri organiziranju festivala aktivno sodeluje tako s svojimi kadrovskimi močmi, tehniko, razpoložljivimi prostori, finančnim vodenjem itd. Ta pot je bila v danem trenutku vsekakor boljša, in tako se je tudi zgodilo.
Je pa med organizacijsko enoto FBS in drugimi enotami SNG Maribor (drama, opera in balet) bistvena razlika. Medtem ko umetniške direktorje drugih organizacijskih enot imenuje direktor SNG Maribor, pa umetniškega direktorja Borštnikovega srečanja imenuje minister za kulturo.

Kakšna je formalna organizacija FBS-ja danes oziroma po vašem prihodu?
Imam status umetniške direktorice Festivala Borštnikovo srečanje, festival ima svojo strokovno skupino, ki je nadomestila nekdanji svet in s katero se o vseh vitalnih in seveda zakonsko določenih stvareh posvetujem in usklajujem. V umetniškem smislu sem neodvisna, poslovno in formalno pa poslovanje vodi direktor SNG Maribor. Seveda pa tudi sama skrbim, da ne presegam zagotovljenih finančnih sredstev in delujem v okviru finančnega in poslovnega načrta.

Kako pa Borštnikovo srečanje deluje finančno? Od kod njegovi viri in kako se trenutna svetovna finančna kriza pozna pri samem festivalu?
Doslej sta ga financirala Mestna občina Maribor (MOM) in Ministrstvo za kulturo (MZK) in seveda sponzorji. In tako bo, upam, tudi v prihodnje. Ko sem nastopila svoje delo, sem si zastavila povečati delež javnih sredstev, ki so se mi zdela v primerjavi s sponzorskimi precej nizka. Sponzorji namreč nimajo nobenih obveznosti do festivala, kar se je v zadnjih dveh letih tudi precej drastično pokazalo. Njihov delež je upadel kar za 50 %. Vendar pa so na MZK-ju pa tudi v MOM-u v mojem načrtu in programu, ki sem ga preteklo leto predložila, podprli premike v bodoči podobi festivala in javna sredstva izdatno povišali.

Leta 1992 se je vodstvo Borštnikovega srečanja, spričo vse višje produkcije slovenskih gledališč, odločilo za selektorski princip, kar je pravzaprav prineslo nove povode za takšne in drugačne polemike. Prišlo je celo do bojkota BS-ja.
Bojkotiralo je Mladinsko gledališče, ampak če se prav spominjam, je bil razlog za ta bojkot neustrezno vedenje nekoga od članov žirije v času festivala. Mislim, da ta bojkot ni bil povezan s samo selekcijo. Seveda je selekcija nujna. Letos je bilo na Slovenskem uprizorjenih približno 110 gledaliških premier, zato mora obstajati sito, pa ne le zaradi številčnosti, tudi zaradi kakovosti.

Selekcija seveda zmerom povzroča težave. Izločeni so zmerom nezadovoljni. Vendar menim, da je selektor osebnost z avtonomno umetniško odgovornostjo in njegov izbor je avtorsko delo, s katerim ne gre polemizirati. Nikdar nisem razumela, zakaj se ljudje toliko razburjajo glede izbora ali neizbora v ta ali oni festivalski program, o umetniškem programiranju gledališč, ki denimo, ne izpolnijo javnih pričakovanj, pa se le redko sliši javna kritiška beseda.

Pa se bo selektor še naprej iz leta v leto menjal?
Selektor se zamenja na dve leti. To se mi zdi najustreznejša doba; če bi bil nekdo na tem mestu predolgo, bi lahko, denimo zaradi osebnih umetniških preferenc, dolgoročno močno zaznamoval gledališko dogajanje, eno leto pa je prekratko za uspešen pregled celotnega gledališkega dogajanja.

FBS ima neko tradicijo, ki jo je, ne glede na glede na uvajanje novosti, dobro upoštevati. Kaj torej ostaja in predvsem kakšne so novosti?
Borštnikovo srečanje je največji slovenski nacionalni gledališki festivala, kar je njegova odlika, ki jo seveda tudi ohranjamo. Ostaja tudi to, da ima neodvisnega selektorja in nagrade. Skratka temeljna struktura, zaradi katere se je festival sploh začel, se ni niti malo spremenila in se tudi ne bo. Vendar pa bo ob tem letos že vrsta novosti, predvsem v smislu internacionalizacije.

Borštnikovo srečanje želite odpreti tudi v mednarodni prostor, pravzaprav je to ena izmed nalog, ki ste si jo zadali. Kako je boste izpeljali?
Vzhodnoevropske države so se v zadnjih dvajsetih letih zelo podvizale in že zdavnaj pred nami začele mednarodno strokovno javnost seznanjati s svojo gledališko produkcijo, zato da bi lahko prodrle v zahodni gledališki svet. V ta namen festivali ali gledališki inštituti organizirajo tako imenovane 'showcase' programe, kamor vabijo festivalske selektorje, umetniške direktorje, programerje in kritike. Gra za promocijo lastne gledališke produkcije. Letos se bo to zgodilo tudi na FBS-ju. Nesmiselno se mi zdi, da svoje bere ne pokažemo še komu drugemu.

Prav to je moje naslednje vprašanje; Kaj je 'showcase'? Slovenija ga ne pozna, morebiti ne pozna niti izraza. Kakšna je njegova naloga?
Showcase je izbor predstav, namenjenih, razen domači publiki, tudi strokovnjakom iz tujine. Letos jih bo na Borštniku okrog štirideset. Seveda so kriteriji za selekcijo z mislijo na mednarodno promocijo drugačni od drugih kriterijev. Poleg kakovosti je treba do določene mere upoštevati tudi mobilnost, aktualnost, izvirnost in dostopnost. In pod črto seveda tudi denar. Ampak ta je tako ali tako zmerom pod črto vsega. Zato sem se pri izboru desetih predstav osredotočila predvsem na tiste, ki ustrezajo zgoraj navedenim merilom in ki povrhu tega vodijo s publiko nestereotipen dialog ter se z njo konfrontirajo s svojo provokativnostjo in nekonvencionalnostjo.

Poleg odprtja v mednarodni prostor ste napovedali tudi, da želite spremeniti obfestivalsko dogajanje v nekaj zanimivejšega, atraktivnejšega (za začetek ste organizirali tudi brezplačne avtobusne prevoze na relaciji Ljubljana–Maribor).
Z obfestivalskim dogajanjem sem imela v mislih predvsem dogajanje, ki teče ob samih predstavah. Organizirali smo tri simpozije, dva mednarodna in enega slovenskega; prvi bo mednarodna konferenca, ki jo pripravljamo skupaj z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov in z mednarodno zvezo gledališki kritikov AICT/IATC. Preizpraševal bo pojem tako imenovane Interkritike. Ta problematizira sodobno kritiško delovanje, ki ni več osredotočeno le na tradicionalno vlogo distanciranega opazovalca in presojevalca, ampak je kritik velikokrat tudi sam vpet v proces kreiranja gledališča, bodisi v vlogi dramaturga, svetovalca v kakšni komisiji ali kako drugače. Potem bo tu še mednarodni simpozij, ki ga pripravljamo s Slovenskio sekcijo ITI in bo posvečen Dramaturgiji med realnostjo in vizijo, tretji pa je projekt Iz antike, kjer bomo imeli možnost prisostvovati trem bralnim uprizoritvam novih prevodov antične dramatike, na koncu pa bo potekal tudi strokovni pogovor na to temo.

V programskem smislu smo uvedli tudi mednarodno sekcijo mostovi, kjer bo gostovalo pet predstav iz Madžarske, Hrvaške, Srbije in Poljske. Poleg tega vpeljujemo tudi sekcijo za otroke, imenovano generacije, v kateri so predstave namenjene majhnim in malo manj majhnim otrokom.

Se s to sekcijo za otroke lotevate gledališke vzgoje otrok? Pogosto se namreč sliši, da je gledališče že prežvečeno, da je dinozaver in predvsem da je v očeh mladih preživelo.
Če imamo dobro slovensko produkcijo za otroke in mladino, se mi zdi pomembno, da jo tudi na takem festivalu vsaj deloma pokažemo in na ta način tudi mariborski publiki omogočimo dostop do najboljših uprizoritev za otroke in mlade. Kar se tiče mladih; na festival sem povabila tudi celotni AGRFT, ki se bo v času festivala preselil s profesorji in študenti vred v Maribor ter sodeloval pri dogajanju. Recimo pri bralnih uprizoritvah antičnih dram, sovodenju pogovorov pri predstavah, poleg tega bodo v študentskem kampusu odigrali tudi svojo produkcijo.

Torej se dogajanje Borštnikovega srečanja širi iz prostorov gledališča SNG Maribor tudi v mesto?
Ja, prizorišč je zelo veliko. Predvsem pa se mi zdi, da mora festival dihati z mestom. To je logistično in tehnično zelo zahtevno, ampak v Mariboru je veliko dobrih gledaliških prostorov, ki so tudi odlično opremljeni. Izvrsten oder imajo, denimo, na Drugi gimnaziji, kjer bomo odigrali nekaj predstav, na Prvi gimnaziji bomo imeli bralne uprizoritve, ena predstava bo v Jazz clubu Satchmo, pa v novem Lutkovnem gledališču, v ŠTUK-u, pogovori po predstavah pa bodo v obnovljenem Naskovem dvorcu.

Najbolj pa sem vesela, da sem k sodelovanju povabila študente filozofske fakultete v Mariboru. Zdelo se mi je namreč, da je tamkajšnja študentska populacija precej oddaljena od festivala. Z veseljem so se odzvali mojemu povabilu, pomagali bodo pri prevajalskih delih, pri spremljanju gostov, poleg tega bodo sovodili pogovore o knjižnih novitetah, imeli pa bodo tudi svoj program, imenovan Literatura na cesti. Na ta način bodo v nenehnem stiku s festivalskim dogajanjem, lahko bodo gledali predstave in spoznavali gledališče tudi z druge plati.

Borštnikovo srečanje je precej 'mainstreamovsko' naravno srečanje, ne glede na to, da imamo kar nekaj zanimivih nerepertoarnih gledaliških dejavnosti. Se nameravate povezati z nevladnimi kulturnimi organizacijami?
Z nevladnimi kulturnimi organizacijami v Mariboru sem se že povezala, problem je v tem, da so trenutno, kar se produkcije tiče, precej razbiti; Pekarno obnavljajo, skupina Surova energija nima več takega zagona kot nekoč, nevladna scena je pravzaprav zelo v povojih. Gledališka produkcija ni obsežna, predvsem pa ni taka, da bi lahko konkurirala standardom, kakršne je festival Borštnikovo srečanje vendarle vzpostavil. Sicer pa v Mariboru dobro deluje plesna scena v okviru Plesne izbe in festivala Nagib.

Kar se 'mainstreamovstva' tiče, letos sta v tekmovalni in spremljevalni program uvrščeni po ena predstava iz tako imenovane neodvisne produkcije. Mislim, da je selektor izbral najboljše, kar se je na nevladni sceni lani zgodilo.

Prav o tem se ob letošnji selekciji tudi govori, o svežem odnosu do narave gledališča. Sicer vem, da je težko govoriti v imenu drugih, pa vseeno … Kakšen je princip je selektor Gregor Butala zavzel?
Težko govorim o njegovem selektorskem principu. Zdi se mi, da je naredil dober prerez, ne glede na to, ali se z njim strinjamo ali ne. Izbor predstav je njegova legitimna odločitev, ki jo tudi sama povsem podpiram.

Kakšna je 'ciljna' publika Festivala Borštnikovo srečanje?
Publika na festivalu je zelo velik zalogaj, s katerim se šele začenjamo spopadati. Glede na precejšen sponzorski delež, od katerega je srečanje odvisno, je veliko vstopnic namenjenih seveda sponzorjem, pa tudi drugim gostom. Pogosto prihaja do absurdnih situacij, da so vstopnice razprodane oziroma podarjene, v dvorani pa zijajo prazni sedeži. Zato je, kot sem slišala, upad mariborske publike iz leta v leto večji, saj vstopnic za določene predstave sploh ni bilo mogoče kupiti .

Letos smo uvedli Borštnikov abonma, ki obsega sedem predstav in sklepno prireditev. Sicer je teh abonmajev samo 50, to pa zato, ker je večina predstav manjšega formata in se igrajo v dvoranah za od 100 do 150 ljudi. Letos bomo vse prazne sedeže zapolnjevali z ljubljanskim in mariborskimi študenti.

Bi se lahko reklo, da je BS lakmusov papir slovenskega gledališča, in kaj to o njem pove?
Spremljajoč slovensko gledališko produkcijo že nekaj let, se mi zdi, da je zelo obsežna. Po mojem celo nekoliko preobsežna. Imamo zelo solidno bazo, mogoče pa bi lahko zmanjšali število premier in jim zato posvetili več časa, več sredstev, več umetniške energije. Ob tem bi tudi kazalo povečati mobilnost znotraj Slovenije.
Vsekakor pa bo zanimivo slišati, kako bo letos naše gledališke dosežke ocenila povsem neobremenjena mednarodna javnost in kakšen bo naš promocijski "izplen".