Še pred premiero se je promocija vrtela okoli štirih osrednjih igralcev, ki se v alternacijah vživijo v lika Mete in Janeza. A Nina Pušlar, Maja Martina Merljak, Matjaž Robavs in Domen Križaj, ki so se vživeli v omenjeni osebnosti, so le del homogene skupnosti, zaradi katere tudi najbolj izkušeni člani v ansamblu izpostavljajo, da ustvarjajo ozračje, ki ga ne premore marsikatero profesionalno gledališče pri nas.

Pet mrzlih septembrskih večerov zapored so polne Križanke gostile prvi slovenski muzikal Cvetje v jeseni. In po uspešnem začetku se zgodba zdaj nadaljuje v zavetju toplejših dvoran. Pred gostovanjem v Španskih borcih, ki se začne nocoj, so ustvarjalci muzikala in igralski ansambel znova zasedli lokal sredi Savelj, kjer so vadili čez poletje.

Med zadnjimi vajami smo se usedli z Alenko Kozolc Gregurić, ki se v predstavi vživi v vlogo Lize - torej boljše polovice Danijela (vloge, pisane na kožo Juretu Ivanušiču), Domnom Križajem, ki se vživi v vlogo Janeza, Nino Pušlar v vlogi Mete, Lucijo Grm v vlogi Metine mame Barbare in Damjanom Pernetom v vlogi Metinega očeta Boštjana.

Spregovorili so nekaj besed o predstavi, položaju muzikala v Sloveniji, krizi v umetnosti, sami zgodbi (moško-ženskih odnosih, delitvi med mestom in podeželjem ...) in seveda o ljubezni.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Po Križankah ste se znova vrnili v vašo bazo za vaje, tu v Savljah. In pred vami so do konca tedna nove predstave v Španskih borcih. Kaj da oder pred občinstvom, česar vaje ne dajo? V čem je razlika med predstavo in vajo?
LG: Predvsem velikost.
NP: Adrenalin.
DP: Energija. Drugače je igrati pred množico 1.200 ljudi kot pred sto. Razlika je tudi že med vajami in majhnim odrom. Toda Križanke so tako velik izziv, da si vsak igralec vsaj enkrat želi igrati na njihovem odru.

Vaš koreograf Miha Krušič je ravno med našim prihodom na vajo izpostavil razliko med gledalcem v prvi vrsti in gledalcem v zadnji oz. kako je treba pridobiti pozornost obeh. Koliko ste pri igri pozorni na to?
DK: Če si poglobljen v vlogo, se čuti energija od prve do zadnje vrste, in to je najpomembneje. Ampak ne smeš se obremenjevati s tem, kajti pomembno je, koliko si potopljen v vlogo. Če si dovolj dobro, gledalec čuti.
DP: Zelo je odvisno, kot sem dejal že prej, kje igraš. Če igraš na manjšem odru, je manj gledalcev. Tam si lahko v svoji igri veliko intimnejši – kot pri filmu, kjer so pomembne majhne grimase na obrazu in bi z gledališko igro izpadel naveden diletant. Na velikem odru, v veliki dvorani, moraš pokazati in nakazati marsikaj več, da te vidi tudi gledalec v zadnji vrsti. Tu je razlika. Ni tu toliko vprašanje energije, ker te lahko veliko daš tudi v majhnih zadevah. Bolj moraš pokazati vsak gib, vsako mimiko na obrazu … Drugače te ne vidijo.
AKG: Da, v Križankah smo morali biti zelo pozorni na pretirane gibe, toda hkrati ne smejo biti groteskno veliki. To je ta razlika med prvo in zadnjo vrsto – v gibanju.
DP: Seveda, gledalec v prvi vrsti vidi tudi kratek pogled in koketiranje. Če pa želiš koketirati z zadnjim gledalcem, pa to zahteva precejšen obrat glave in akcijo, ki jo moraš narediti, da se vidi do tja.
DK: Z mislimi sem že v Španskih borcih …
DP: Aha, ti si že tam … Da, tam bo bolje (smeh).

Muzikal je naletel na pozitivne odzive že v Križankah, ponovitve so predvidene že do decembra … Koliko menite, da je k njegovi priljubljenosti prispevalo to, da gre za variacijo uveljavljene – morda že kar v podzavest vcepljene – "znamke", kot je Cvetje v jeseni?
LG: Dejstvo je, da delamo prvi avtentični slovenski muzikal. Že od začetka sem vedela, da delamo velik projekt: glasba je fenomenalna, igralci in pevci so izjemni. Zdaj je vprašanje, kako bo Slovenija to – ne govorim samo o medijih, ampak recimo politikih – izrabila. Tu je ogromno dodane vrednosti. Če tega ne bodo izkoristili, potem pa … Ne bom rekla grde besede.
AKG: Na takšen odziv smo upali. Baje se niti najstarejši Ljubljančani ne spomnijo, da bi en projekt petkrat napolnil Križanke – pet dni zapored.
DP: Lahko je še večji projekt, še bolj pompozno pripravljen in oglaševan … Toda če ne prepričaš, se izpoje po dveh predstavah. Tu menim, da se je uskladilo vse: dobri igralci s kakovostnim materialom. To je formula za uspeh. Seveda pa ima vsak kmetič svoje veselje, kot pravimo. Enim je všeč, drugi bi bolj sofisticirano, drugi bolj medeno, z manj katarze v ozadju. Toda menim, da gre ljudem na bruhanje ob vseh vsakdanjih skrbeh in si želijo nekaj izvirnega, lepega, prvinskega … Saj je tudi žalostno – Meta umre. Toda ljudje potrebujejo nekaj, da se zjokajo in smejejo. Toda ne na prvo žogo.
LG: Da se napolnijo.

Slišala sem, da tudi sami veliko jočete na vajah. Je to res?
AKG: Smo se (smeh).
LG: Malo smo se navadili že. Pride trenutek – sploh če se usedeš in v miru pogledaš prizore.
AKG: Res je, če sediš dva metra od igralcev oz. pevcev, ti gredo kocine po koncu.
DK: Že zgodba je močna, ampak ko lahko še zapoješ to, te preplavijo čustva od prstov do zadnjega lasu na glavi.
DP: Dobro je, ker so alternacije. Tako lahko tudi na predstavah jokaš, drugače samo na vajah (se nasmejijo vsi). Tako pa lahko gledaš druge in se vživiš v njihove vloge. Si ob njih. Doživel sem to veselje, da sem gledal premiero, in bilo je zelo čustveno. Ko delaš projekt, premišljuješ, ali bo izpadel tako, kot si želiš. Potem pa se ob izvedbi pridruži še energija občinstva, in ko vidiš, da joče pol dvorane, bi skoraj šel tja in rekel: saj to ni res … saj samo igrajo (smeh).
LG: Pri določenih delih pričakuješ določen odziv gledalcev, saj je tako zasnovan scenarij. Naj bo to smeh ali jok. Tu so bili odzivi na stvari, ki so nas popolnoma presenetili. Smejali so se pri delih, ki se nam sploh niso zdeli smešni.
DK: Tako je vedno v gledališču …
DP: To je zelo pomembna stvar, kajti na začetku smo na vezno besedilo gledali z rezervo. Toda menim, da ima to besedilo veliko gegov, ki smo jih dodali in niso na prvo žogo. Ljudje doumejo. In za marsikaterega nismo vedeli, da bo »prišel ven«. Ne pridejo vedno, ampak tu so prišli in bilo je odlično.
AKG: Tudi ni bilo mišljeno kot vezno besedilo, samo vezno besedilo med skladbami.
DK: Pri muzikalu mi je najbolj všeč, ker je vmes prava igra. Med skladbami ni samo neko besedilo, toda dialogi obogatijo dogajanje. Velikokrat smo primerjali naš muzikal z Evito, kjer je ves čas petje in ki je na neki način bolj podobna operi – res je, da so Križanke velike in sem med Evito sedel zelo zadaj -, se emocija na trenutke ne more tako približati kot tu, ko ima gledalec čas, da razume zgodbo in jo v sebi podoživi. To je nekaj najlepšega.

Scenarij, ki ga je napisal Janez Usenik, je bil točno določen, toda koliko ste sami dodali, recimo, temu življenja likom?
AKG: Scenarij je bil določen do te mere, kolikor je moral slediti zgodbi. Potem pa smo seveda dodajali oz. smo morali nadgrajevati zapisano. Malo smo morali like prilagoditi sebi. Ko smo govorili besedilo, nam je režiser svetoval, naj ga govorimo tako, da bo šlo nam lepo z jezika. Nekaj sprememb je bilo.
DP: Toda ne veliko. Sam sem slišal nekaj kritik: da muzikal ni isti, kot je v filmu. Saj ne more biti! Smo pa ves čas gledali v knjigo in premišljevali, kako bi se čim bolj približali temu, kar je želel povedati avtor. Tudi libreti so napisani tako, kot bi jih napisal Tavčar. Janez je zelo dobro ujel stik s piscem. Ni tujk. Stvari se lepo povezujejo, zato tudi ni bilo potrebe po velikem spreminjanju. Bolj osebna nota je, kako nekaj poveš: v pavzah, v načinu govora. Saj to je bistvo igranja.
AKG: Sploh se nismo usmerjali v film, ampak v knjigo.
DP: No, sam sem si zaradi tega pustil rasti brke (smeh).

Ste morda premišljevali, kako bi bilo, če bi v popolnosti arhaičen jezik modernizirali oz. da bi se namesto starinskih izrazov bolj približali današnji govorici?
LG: Saj ni starinskih izrazov. Govor je sodoben, moderniziran, toda ne uporabljamo »ful kul« izrazov, kar bi lahko nekateri naredili, če bi zgodbo posodobili. Ta arhaičen jezik smo malo sčistili. Čeprav tudi Tavčar ni prav arhaičen …
DK: Arhaične stavčne zveze smo želeli prestaviti v sodobnejši jezik, predvsem zato, da iz naših ust zvenijo čim bolj naravno. Ko smo prebirali besedilo – velikokrat smo ga prebrali in premišljevali zgodbo -, so se marsikdaj kakšni deli slišali smešno. Pa dejansko niso bili - zaradi načina, kako so takrat govorili. Mogoče smo zato želeli jezik malce dvigniti.
LG: Ampak zelo spoštljivo.
AKG: V knjigi je na primer izraz, da je nekdo hodil v Trst sem in tja. V knjigi piše, da je bruhnil v Trst. Če bi to izrekli na odru, bi bilo smešno.
DP: Poskusili smo se izogniti narečnim vložkom. Načeloma bi se lahko tega lotili tudi na ta način, toda ker menim, da je Slovenija tako majhna in je to vseslovensko besedilo, ne bi bilo primerno, če bi bila to gorenjščina.
LG: Vprašanje je, ali bi lahko vsi tako govorili, ker bi morali biti zelo striktni. Nam, ki smo z Gorenjskega, bi še šlo.
DP: Kako da ne (smeh)?!
DK: V Poljanski dolini je zelo specifičen jezik in ga je res težko posnemati.
AKG: To je Gorenjska proti Dolenjski (smeh).
DK: Všeč mi je, da vsak doda nekaj svojega.
AKG: Je pa res, da je ogromno Gorenjcev med igralsko zasedbo. Strašno (smeh).

Kako to, da je potem v besedilu še vedno izraz šemica? Navezujem se na del: "Šemica, ali sem Katro klical?"
NP: Za to sem pa jaz krivec, da je končalo v muzikalu. Na koncu sem znova prebrala knjigo v miru – dva tedna pred predstavo. Bilo je lepo, še posebej zato, ker je bilo za nami toliko vaj in smo ves čas razvijali lik. Potem pa se mi je zazdelo, da bi bilo lepo, če bi dodali tri stvari, kar bi odnos med Meto in Janezom naredilo še bogatejši.
DK: Dobila je še veliko novih idej (smeh). Pozna se … ko enkrat prebereš knjigo, se ti odprejo nova obzorja. Vsakič odkriješ nekaj več. Vsakič se spustita jez idej in gora informacij. Zato je mogoče tudi umetnost tako zanimiva, saj ti vedno znova prinese nekaj novega.

Je muzikal v primerjavi s koncertom ali predstavo v gledališču večji izziv?
LG: To je drugo. Mislim, da se tega ne da primerjati. Gre za prav posebno zgodbo, tako kot je koncert ali kakršna koli predstava. Vse potrebuje svojo pot, da se zgodi realizacija.
DP: Muzikal je specifična vrsta gledališkega dela, ki zahteva več od igralca kot kakšna druga. Nikakor pa ne bi želel reči, da boljše. Klasična gledališka predstava, s katerimi imam sam izkušnje, zahteva od igralca druge stvari. Tu pa je ta povezava petja, plesa in igranja precej zahtevna. Morda tudi zato muzikal v Sloveniji ni tolikokrat zaigran, kot bi bil lahko. Navsezadnje menim, da imamo toliko pevsko sposobnih igralcev, da bi lahko večkrat igrali muzikal.
AKG: In igralsko sposobnih pevcev.
DK: Težava je sistemska. Študiram na akademiji in tam ni možnosti, da igralce, ki imajo dober vokal, izobražujejo za muzikal. Je pa izobraževanje vsekakor potrebno. Ni dovolj, da prideš malo na oder ter nekaj zapoješ in zaigraš.
LG: Glasbeni konservatorij je v manjši meri že usmerjen v to, da združuje ples, igro in glasbo. Toda menim, da ni toliko težava v igralcih in pevcih, kot je v skladateljih in pisateljih, ki se tega ne lotijo. Je pa to drag projekt, precej bolj kot kakšna predstava.
DP: Tu pa spet pridemo do tega, da je Slovenija majhen prostor. Že izdaja knjige v Sloveniji je drugačna kot drugje. Muzikal zahteva veliko igralcev, ozvočenje, orkester … Če na koncu potegneš črto, je muzikal težko obdržati pri življenju. Zato sem vesel, da delamo to, kar delamo.

Darko Brlek je pred uprizoritvijo dejal, da danes sodobni človek, ponovno, vzdihuje za dobrimi starimi časi, ko je vse potekalo počasneje, a je kljub temu vse delovalo. Koliko je zgodba muzikala dobro ogledalo sedanjosti - torej družbe?
DK: O tem smo se že pogovarjali med sabo …
LG: Tu so določeni koščki, ki mogoče malo vlečejo našo zgodovino. Ampak tu mislim, da gre za večno zgodbo. To je brezčasna zgodba.
AKG: Ljubezen.
LG: In tudi geografsko neomejena. S to predstavo gremo lahko na vse konce sveta in povsod se to dogaja. Tu ni bil namen predstave, da bi držali "špegu".
DK: Ko sem bral knjigo, se mi je večkrat porajalo, da so se takrat spraševali podobna, če ne ista vprašanja, kot se jih sprašujemo danes. In očitno se bomo še naprej.
AKG: Zgodovina se ponavlja.
DK: In zato je zgodba, čeprav je bila napisana pred časom, še vedno aktualna in zanimiva.

V zgodbi ne moremo mimo delitve na mesto in podeželje. Kaj je vam bližje: mesto ali podeželje?
LG: Sprašuješ Bohinjko, ki dela v Ljubljani (smeh).
AKG: Jaz pa živim v delu Ljubljane, kjer rečem, ko grem v mesto, da grem v Ljubljano (smeh) – ob gozdu, imamo vrt … Skoraj ruralno. Potrebujem oboje.
DP: Menim, da v Sloveniji težko govorimo o kakšnih resnih mestih. Tu je kdo, ki meni, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, marsikdo pa tega ne bi hotel slišati. Mislim, da v Sloveniji ni pravega velikega mesta z njegovimi specifikami. Slovencev nas je, kolikor nas je, in smo skupaj eno veliko mesto.
LG: Ali vas.
DP: Ali vas. Zato je v Sloveniji zelo težko razčlenjevati predele. Na obrobju Ljubljane lahko živiš vaško življenje tako kot čisto daleč od Ljubljane.
LG: Tako kot tu. Smo v Savljah, ampak si na podeželju, čeprav si v Ljubljani.
AKG: Prihajam iz Novega mesta, in ko sem se preselila v Ljubljano, sem začutila to razliko. V Novem mestu se nisi mogel izgubiti. Tam te je vedno nekdo poznal. V Ljubljani pa se še vedno lahko.
DP: No, saj se lahko tudi v gmajni (smeh).
AKG: Med ljudmi. V mestu si lahko sam.
DK: V tujini me pogosto sprašujejo, od kod sem, in povem, da iz Slovenije. Ko me vprašajo, iz katerega dela, je odgovor vedno blizu Ljubljane. Koliko? Sto kilometrov. In dobim pripombo: "Aha, two hours drive (op. a.: aha, dve uri vožnje)."
DP: Definitivno pa je v Tavčarjevi zgodbi nakazan odnos mesto : vas. Pisano je precej nevtralno. Navsezadnje je bil Tavčar tako meščan kot vaški človek in je lahko primerjal te stvari. Veseli smo, da lahko igramo v mestih, kjer so večje dvorane (smeh). Bomo pa igrali tudi na vasi.
LG: Šli bomo recimo v Bohinj (smeh). Menim, da vsak, ki enkrat živi malo tu, malo tam, potrebuje oboje. Vem, da ne bi mogla živeti samo na enem koncu. Srečo imam, da imam oboje. To se lepo vidi, ko pride Janez po petih letih ponovno na podeželje in se mu odpre popolnoma drugačno življenje. Mesto te lahko pogrize. Na podeželju pa je drug občutek.
AKG: Razen če živiš v gozdu poleg mesta (smeh).
NP: Zdi se mi, da bolj ceniš eno in drugo. Kot deklica sem odraščala na podeželju, zdaj sem se s posebnimi občutki vračala domov z vaj. Večkrat sem si vzela čas, da sem odšla v bližnji gozd, kjer smo kot majhni preživeli ogromno časa. Teden pred premiero sem šla na prežo na drevesu, kjer smo preživeli vsa poletja. Samo gledala sem v daljavo: gozd, travnike … To mi je veliko pomagalo pri pridobivanju občutkov za predstavo: podoživela sem življenje, ki sem ga takrat živela. In tisto življenje je bilo precej podobno Metinemu na kmetiji. Zdaj lahko rečem, da to veliko bolj cenim kot takrat. Na vse gledam drugače, odkar veliko časa preživljam v Ljubljani.

Za konec pa se dotaknimo še ljubezni v predstavi. Lik Janez v muzikalu reče: "Ljubezen danes ne živi samo od besede in nežnega šepetanja." Od česa živi?
DK: To je izvzeto iz konteksta.

Seveda je.
DK: Celotna poved se glasi: "Ljubezen danes ne živi samo od besede in nežnega šepetanja, le zeleni stotaki jo nasitijo. Vse to gre skupaj." Janez tu poda kritiko, da ljudje preveč gledamo na materialno plat sveta in morda premalo na to, kar gradi človeške odnose in na koncu prinaša srečo. Pogosto sami pri sebi ugotovimo, da so majhne stvari tiste, ki nam polepšajo dan. Denar lahko veliko kupi. In te lahko osrečuje, toda ne vem, ali lahko prinese ultimativno zadovoljstvo, kot je ljubezen.
DP: Dota pa bo majhna, ker je kriza (smeh).
AKG: Navsezadnje je bil Tavčar odvetnik in je verjetno poznal vse te gospe, ki so se poročile zaradi varnosti …
DP: Tudi na kmetijah so bile razlike med velikimi in malimi. Tudi na vasi je denar igral vlogo. V tistem času je bilo mogoče še bolj izražena ta razlika in ljubezen je bila postavljena na kraj ekonomski varnosti in preživetju.
AKG: Bilo je precej drugače. Ženska ni imela pravic, ženska brez moža ni bila nič.
DP: To je dobra zgodba, saj je ljubezen med Meto in Janezom v vseh pogledih nenavadna. Že zaradi razlike v letih, zato ker je Janez meščan, ona je doma s podeželja. V marsikaterem pogledu je tu ljubezen premagala vse ovire. Žal malo pozno.
DK: In hkrati še to, da je hčerka njegovega bratranca, prijatelja iz mladosti. Tu vidimo, kako velike ovire je bilo treba preskočiti – za tisti čas moralna vprašanja -, da se je ta ljubezen sploh dovolila.
AKG: To je zato, ker sta se imela rada.
DK: Tudi v sklepni pesmi zasledimo, da ljubezen premaga vse. V tej zgodbi ljubezen narekuje tempo na vseh področjih. To se sliši zelo idilično danes.
LG: Tu ne smemo pozabiti vzporedne zgodbe Lize in Danijela.
AKG: Ravno sem hotela omeniti. Liza se ni odločila za ljubezen, ampak varnost. Po svojih željah. Ljubila pa je Danijela. Ker danes, če bi bila Liza in bi se to zgodilo meni, pustim oba.

Vsi tu za mizo ste izkušeni igralci in pevci. Kaj je bilo drugačnega, posebnega na muzikalu v primerjavi z drugimi vašimi projekti?
LG: Če smo čisto odkriti, smo tako velik projekt postavili v zadnjem mesecu, čeprav so bili temelji postavljeni že prej. Ogromno dela je to zahtevalo od nas. Vsak dan smo bili na vajah. Kot ekipa smo bili tako pozitivno nastrojeni do same predstave, da se je med nami res vzpostavila posebna vez. Ko je bilo konec predstav v Križankah, mi je že postalo dolgčas. Dobro, prvi dan po predstavi smo se malce odpočili … (smeh).
AKG: Manjkala sta adrenalin, druženje … Z muzikalom smo dobili družino.
DP: V tako veliki ekipi so se res stkale lepe vezi. Postali smo velika družina. To je lepa stvar te predstave in lepo je, da veliko igramo in da se spet selimo na drug oder, saj to zahteva nove vaje. Čeprav si utrujen in odhajaš domov ob dveh zjutraj, bi težko bil nekaj časa brez tega zdaj.
NP: Lahko si mislite, kako mi je bilo težko, ko sem vas zadnje tri dni gledala le po Facebooku, saj sem obležala zaradi bolezni. Kar hotela sem na vaje, pa nisem mogla (smeh).
LG: Že v osnovi je bilo tako postavljeno, da je najmanjša vloga enako pomembna kot glavna. In tako bi moralo biti v vseh gledališčih, ampak vemo, da ni tako. Tu nihče ne izstopa. Tu ni zvezdnikov.
DP: Tu imamo ljudi, ki imajo za sabo dolge umetniške poti in so v svetovnem merilu spoštovani, pa vse do tistih, ki so stali prvič na odru. Toda to ne igra nobene vloge v nobenem trenutku. Z veseljem smo pomagali drug drugemu in to je krasna izkušnja. Glede na to, da igram že mnogo let v gledališču, moram priznati, da ne srečaš vedno takšnega vzdušja. V marsikaterem gledališču so primadone, ki so glavne …
LG: Še pozdravijo te ne …
DP: Tu pa je bilo ves čas lepo vzdušje in tako imaš lahko lep spomin. In navsezadnje tudi rezultat.