Dobila sva se v internem baru Drame, pred najinim pogovorom je, po dopoldanski vaji, na kateri so se številčnemu ansamblu pridružili tudi člani kolektiva Irwin, katerih razstava Kapital 2018 ni le kulisa, temveč sestavni del predstave, komaj utegnil obedovati, po njem je že hitel na vajo za drugo predstavo v Mini teater. Govori hitro in veliko, misli mu kar švigajo čez glavo, prekipeva od idej in energije, pa tudi pomirjujoče obvladanosti, četudi bi človek nekaj dni pred premiero pričakoval prej dobršno mero izžetosti in stresa. Na mojo opazko, da, sodeč po njegovem urniku njegov dan pač ne traja zgolj 24 ur, v smehu zadovoljno odgovori, da dejansko zanj ni ločnice med delom in prostim časom. Njegov življenjski pogon sta strast in neusahljiva vedoželjnost po odkrivanju novega in prevpraševanju že obstoječega.

V imenu matere je, potem ko je pred 11 leti režiral s številnimi nagradami ovenčanega Ojdipa iz Korinta, drugo delo Iva Svetine, ki ga postavlja na oder. Ko mu je Ivo povedal, da je napisal novo delo, ga je prosil, naj mu ga pošlje. Ko je prebral tekst, je takoj vedel, da bo to njegov letošnji izziv v Drami.

Dobre štiri ure trajajoča predstava je zgoščeno potovanje skozi čas, v katerem družina Santini doživi številne vzpone in padce, nekateri njeni člani razširijo krila in odidejo v svet, usoda vseh njih pa se riše na platnu številnih družbenih sprememb, ki so v obdobju med letoma 1891 in 1991, kolikor jih zajema drama, zaznamovale prostor pod Alpami. Po besedah Svetine, ki je tekst napisal prav za Dramo, je skušal z njim osmisliti bivanje svojega rodu v sedanjosti. "Ta rod je hotel biti aktiven dejavnik zgodovine, vendar je v sebi nosil temno, strupeno seme, ki je marsikoga iz te rodbine vodilo v samomor. Pisal sem počasi in z muko, kar se po navadi pri meni ne zgodi," je rojevanje obsežne družinske sage opisal Svetina.

V s številnimi prelomnicami naphano stoletno obdobje, v katerega so vpeti Santinijevi, je režiser vpletel tudi potovanje po gledaliških smereh preteklega stoletja, od romantične-simbolistične drame, prek socialne drame in eksistencializma do postdramskega gledališča.

Prav poseben pečat pa tej tudi kostumografsko zahtevni predstavi daje scena. Gre za razstavo kolektiva Irwin, ki so ga naslovili Kapital 2018. "Ko delam dela pesnikov, ne potrebujem scenografije. Potrebujem celosten umetniški projekt, v katerem umetniki z različnih področij prinašajo svoje stvari," svojo vizijo razloži režiser. Odločitev za sodelovanje z Irwini je bila naravna. "Obstaja paralela te ideje emancipacije skozi 20. stoletje s tem, kar je kolektiv Irwin naredil v likovni umetnosti."

Več o predstavi in delu izjemno ustvarjalnega Buljana, ki je tudi ravnatelj Hrvaškega narodnega gledališča (HNK), kot režiser in profesor pa sodeluje v gledališčih po Evropi, pa v spodnjem pogovoru.

To je vaše drugo sodelovanje z Ivom Svetino. Drugič na oder postavljate njegovo delo, potem ko ste pred 11 leti zelo uspešno režirali s številnimi nagradami ovenčanega Ojdipa iz Korinta.
Iva poznam že nekje od konca 80. let prejšnjega stoletja, ko je bil umetniški direktor Slovenskega mladinskega gledališča. Videvala sva se na različnih festivalih in premierah. In takrat sem začel brati njegovo poezijo, čeprav ne sistematično, in tako sem dobil določen vpogled v njegovo delo. Potem ko sem že več let delal v Drami, mi je Pipan (op. takratni ravnatelj Janez Pipan) predlagal, da preberem njegovo pesniško dramo Ojdip v Korintu, ki mi je bila zelo všeč, še posebej zato, ker sem nekaj let prej v Splitu režiral Senekovega Ojdipa. In se mi je zdelo zelo zanimivo narediti predzgodbo Ojdipa, kaj se je dogajalo pred tragedijo.

Njegov pesniški jezik me je zelo fasciniral. V tistem obdobju me je namreč zelo zanimalo gledališče, ki je spajalo poezijo, gibanje in glasbo. V tistem življenjskem obdobju sem dejansko največ režiral pesniška dela, niso me preveč zanimale meščanske, konvencionalne drame. Bolj so me pritegnili pesniki, kot so Pier Paolo Pasolini, režiral sem nekje 6, 7 njegovih pesniških dram, in Marina Cvetajeva, ki sem jo režiral v SMG-ju, v Zagrebu in v Franciji, pa Heiner Muller in Robert Walser. Skratka, Ivo Svetina se je na neki način idealno vklopil v ta moj pesniški cikel režije. Ojdip v Korintu je tudi zame pomenil neke vrsto prelomnico, tudi v slovenskem prostoru sem do takrat delal predvsem alternativne predstave v Miniteatru, pa v Štihovi dvorani in tudi v SMG-ju. To pa je bila moja prva velika produkcija v velikem gledališču. Pipan nam je dal čisto proste roke pri ustvarjanju. To je bila tudi za Dramo drugačna predstava. Zahvaljujoč njemu se je prostor svobode v repertoarnih gledališčih zelo spremenil in odprl. To je predvsem za mlade, pa tudi že uveljavljene režiserje, zelo pomembno: da delajo z ravnateljem, ki jih podpira v njihovih prizadevanjih za osvajanje nove estetike. Skratka, tista predstava je pomenila prelomnica v več pogledih. Dejansko smo znotraj Drame delali, kot da ena skupina deluje znotraj ansambla.

Tokratno sodelovanje poteka v drugačnih okoliščinah. Za vami je vmesnih 11 zelo uspešnih let. Kako sta se vajini poti znova prekrižali?
Ivo mi je rekel, da je napisal novo dramo, in rekel sem, naj mi jo pošlje. Z Igorjem (op. ravnateljem Drame Igorjem Samoborom) sem se že prej dogovoril za sodelovanje, nisva pa še dorekla, katero delo. Ko sem prebral Ivov tekst, sem takoj vedel, da je to to. Zakaj? Tu je tako veliko asociativnih trenutkov iz različnih vidikov. Ena od zame pomembnih asociacij je delo čilskega pisatelja Roberta Bolaña, ki sem ga veliko bral. Pred dvema letoma sem režiral predstavo v Modeni Bolanov svet (Universo Bolano). V svojih delih pogosto opisuje Čile kot državo pesnikov, v kateri ima poezija izjemno pomembno vlogo. Moja študentska fascinacija so bili dogodki pod imenom Jutra poezija, na katerih so vsako soboto v Zagrebu pesniki, igralci in drugi ustvarjalci prebirali poezijo. Druženje sta spremljali hrana in pijača in pogosto so se ta jutra končala zvečer (smeh). Poezijo sem takrat doživel skozi usta res zelo različnih ustvarjalcev.

Danes pa poezija vse bolj izginja iz javnega življenja, z radia, televizije. Takrat pa je imela zelo pomembno vlogo. In veliko smo brali tudi slovensko poezijo. Moj veliki idol v času študija je bil Tomaž Šalamun. Slovenija je vedno veljala za državo pesnikov, predvsem zaradi kulta Franceta Prešerna. Mislim, da v nobeni drugi slovanski kulturi ne obstaja tako močan osrednji pesniški lik, mogoče je tak še Puškin v Rusiji.

Ko mi je Ivo dal v branje najnovejše delo, sem se med branjem zavedel, da ne gre za poetično dramo, temveč za zelo zanimiv hibrid. Drama zajema obdobje več kot 100 let, zanimivo pa je, da je tudi Ivo znotraj drame do določene mere menjal slog pisanja. Začetek bi se lahko bral kot začetek post-cankarjevske romantične drame z elementi simbolizma, ki je prežeta z različnimi družinskimi dramami, predvsem samomori, s katerim se delo tudi začne. Pozneje pa se, ko se eden od članov družine v Pragi seznani z Masarykovimi idejami o osamosvojitvi od dominacije Avstrije v Avstro-ogrski monarhiji in emancipaciji slovanskih držav, prelevi v družbeno-socialno dramo, Naslednji član družine Vladimir-Ivo, osrednji lik drugega dela drame, je bil komunistični voditelj, potem pa je tu še lik Iva Svetine, kot lik zaključnega dela, ki je pesnik avantgardnega navdiha.

Skratka, zame je ta družinska saga metafora za lastno razumevanje slovenske zgodovine, ki nikakor ne temelji na dejstvih, temveč je skozi zgodbo ene družine metaforično povedana zgodovina celega naroda. Ta zgodba se začne konec 19. stoletja v Žirovnici, toda člani te družine, ki so na Gorenjskem živeli stoletja, kot prvi izobraženci v rodu odidejo po svetu. Najmlajši sin, pravnik Ivo, z družino živi v Trstu in pozneje v Pragi, potem sledi druga generacija, njegov sin, ki postane učitelj in komunist. Zgolj dve generaciji pozneje potomec družine, ki je stoletja živela v vasi, potem sodeluje v pogajanjih o delitvi Trsta po drugi svetovni vojni! Zadnji član v družini pa je pesnik. Zanimivo mi je bilo opazovati, kako so družbene spremembe sovpadle z intimno zgodbo družine.

Pri Svetini se mi je zdelo zanimivo, da je na neki način dejansko glavni junak dela država. Ni protagonista, tudi družina nima glavne vloge, temveč ta pripada narodu, ki prehodi pot od dela Avstro-Ogrske do trenutka, ko Slovenija razglasi samostojnost.

To je bil razlog, zakaj sem k sodelovanju povabil Irwine. Recimo tudi pri Ojdipu (op. Ojdip v Korintu) nisem imel scenografije, temveč je instalacijo delal Ivan Kožarič, kultni konceptualni umetnik. Tudi tu je paralela: ko delam dela pesnikov, ne potrebujem scenografije. Potrebujem celosten umetniški projekt, v katerem umetniki z različnih področij prinašajo svoje stvari. Obstaja torej paralela te ideje emancipacije skozi 20. stoletje s tem, kar je kolektiv Irwin naredil v likovni umetnosti. Irwinovci poudarjajo, da jih determinira dejstvo, da živijo v Sloveniji, na robu velike Evrope, ki proizvaja velika slikarska, književna in glasbena dela. In ne želijo prodreti s popolnostjo, ker smo glede tega že v osnovi v hendikepu, temveč z neoriginalnostjo, mi se vedno namreč učimo od drugih, torej postavljajo stvari v nov konceptualni okvir. S temi malimi, neizvirnimi zgodbami smo lahko del te velike evropske kulturne zgodovine.

V prejšnjih predstavah sem veliko več delal na fizičnih predstavah in avantagardnih tekstih. Zdaj pa je tako, kot Žižek pogosto reče, da je lahko tradicionalno oz. narativno dejansko veliko bolj avantgardno od same avantgarde. To se mi je zgodilo tudi pri tem tekstu. V svoji osnovi je tekst hiperrealističen. Podobno kot dela Irwinov, ki so na trenutke prav tako tudi hiperrealistična, ker modernistična dela obravnavajo na sodoben način, in tako dobivamo nova dela.

V tej predstavi imamo razlike tudi v slogovnem smislu, prvi del je bolj simbolističen, pogojno narativen in psihološki, drugi del, ki zajema obdobje 30., 40. in 50. let prejšnjega stoletja, v elementih zajema elemente sartrovske eksistencialne drame, zadnji del, ki se posveča samemu Ivu Svetini, pa ima elemente avantgardnega gledališča, performansa, s čimer se je ukvarjal tudi Ivo.

Tekst, ki je zelo obsežen, je bil napisan prav za Dramo. Kako ste se lotili uprizoritve? Ste se v celoti držali teksta, ste kaj dodali ali odvzeli?
Nič nismo dodali, in tudi odvzeli smo zelo malo. Vsi prizori so vključeni, nekaj malega smo skrajšali zgolj zaradi dolžine. Edino, kar smo dodali, je pesem Iva Svetine Slovenska apokalipsa, o kateri je govor v tekstu. To je edini dodani element, ker se nam je zdelo pomembno, da v predstavi, ki spremlja življenje njegove družine in njega samega, dejansko občinstvo tudi sliši pesem, ki je bila prepovedana po objavi v Tribuni.

Kako je Ivo Svetina spremljal in sodeloval v ustvarjalnem procesu?
Prišel je že na bralne vaje, pa tudi potem je hodil na vaje. Govorimo o zelo zanimivem procesu. V današnjem sodobnem gledališču se veliko uprizarja avtobiografska dela. Lani sem v Mini teatru delal predstavo Naj bo konec lep, ki je v svojem tekstu obravnaval temo smrti svoje mame. Zdaj vzporedno pripravljam zgodbo Zgodovina nasilja, ki prav tako opisuje resnične dogodke v življenju mladega francoskega sociologa Édouarda Louisa. Incident iz svojega življenja uporabi kot metaforo za nasilje v sodobni družbi. Tudi v Treh zimah je do določene mere zajeta biografija družine Tene Štivičić. Zanima me gledališče, ki ga dela Milo Rauch, ki pogosto realne dogodke uporabi kot inspiracijo za svoje delo.

V tem delu sem skušal obravnavati sebe kot soavtorja, kar vem, da deluje kot paradoks, saj nisem dodajal teksta, in sicer sem skušal z likom pesnika, ki ga igra Marko Mandić, ki ima elemente Iva Svetine, a hkrati je tudi umetnik, ki je tudi alter ego Svetine, in mene in sebe. Hkrati je umetnik, pa tudi komentator dogajanja na odru. To je dodatek predstave, ker nisem želel samo fiktivno obravnavati teksta, temveč tudi nam samim skozi ta lik pokazati, da je to tudi naša biografska drama. Da pripada vsem nam.

Predstava ima burno dogajanje na makroravni in mikroravni, dotika se različnih vprašanj, ki so zelo pomembna, tako na ravni družbe kot posameznika. Ker jih je preveč, se jih ne da vseh posebej izpostaviti. Kako ste se lotili tega izziva?
Predstava na en način osvetljuje zgodovinsko dogajanje, kot ga pozna uradna zgodovina, potem pa je tu še zgodovina, kot jo doživlja družina, ki je nujno ideološka zgodovina. Z vidika te družine je zgodovina drugačna. Vsi imamo drugačen pogled na to obdobje, bodisi je naučen bodisi smo bili osebno vpleteni. V tekstu so tudi kulturološke reference, od pesnikov do politikov. Vsi imamo neko določeno znanje o tem obdobju. Nisem delal hierarhije, kaj je bolj pomembno in kaj manj, temveč sem želel predvsem poudariti simbolno platformo, v kateri imajo prostor tudi mrtvi, tisti, ki trpijo, tisti, ki so znotraj drame manjšina. Zgodovino spremljamo, toda spremljamo jo skozi antropološki vidik. Zaradi tega je tudi s kostumografskega vidika to izjemno zahteven projekt. Kajti sočasno konstruira zgodovino, toda ne na precizen, zgodovinski način, temveč na kreativen način, skuša interpretirati zgodovino z današnjega vidika. Dotikamo se preteklosti, toda z vidika današnjega dogodka.

Svetina je delo naslovil V imenu matere. Gre za zelo močan in tudi pomenljiv naslov. V gledališkem tekstu avtorji navajajo različne teze o tem naslovu. Kakšno je vaše videnje?
O naslovu smo veliko govorili na začetku priprav. Recimo Oče naš se začne z V imenu očeta, kar je v bistvu referenčna točka Zahodne Evrope, ki je dejansko izgubila religiozen prizvok. Hkrati pa je to znak globoke patriarhalne družbe. Za neke evropske družbe velja, da bolj gojijo kult matere. Slovenija to goji v različnih oblikah umetniškega ustvarjanja, če navedem zgolj recimo famozno skodelico Irwinov, ki prav tako izvira iz Cankarjeve mame. To je odnos do mame, ki temelji na mitologiji, na kulturnih mitih, hkrati pa tudi iz dejstva, da so bile mame steber družine, kar izvira iz zgodovinskih dejstev: očetje so šli delat, v vojno, in mame so bile tiste, ki so ostale doma.

Samo ime mi je bilo že na začetku tudi referenca na znameniti irski film V imenu očeta, ki se prav tako na določen način ukvarja s konstituiranjem irske države. Tako je tudi to ena od mogočih interpretacij: da je ustvarjanje naroda in države metaforično prikazano prek matere.

Ta predstava je zelo kompleksna, v njej igra velik igralski ansambel, k sodelovanju ste povabili tudi študente, če se ne motim, sodeluje cel letnik.
Bil sem zelo vesel, da je moj predlog, ki sem ga podal na začetku, da poleg igralcev iz Drame sodelujejo tudi študenti z akademije, naletel na pozitiven odziv. V takem projektu je zanimivo videti zelo mlade študente, zaradi tega je ta umetniški projekt tudi delno pedagoški. Za njih je tak projekt, da v 3. letniku delajo s takimi igralci, odlična priložnost. Hkrati pa to daje predstavi neko divjost. Kot sem že rekel, me v gledališču pogosto ne zanimajo dodelanost, popolnost in preciznost. Rad imam divjo dramaturgijo, divje delo, dejansko nekaj med teatrom in performansom. Danes popoldne smo se srečali z Irwini, ki so nam predstavili svoj projekt in svojo filozofijo. In se je pojavilo vprašanje, kakšna je razlika med predstavo in razstavo. Dotaknili smo se tudi performansa in se spomnili teze, da performans že v svojem bistvu ne zahteva popolnosti in rezultata, medtem ko predstava vse od začetka stremi k temu. Delamo teater, ki je mešanica teatra in performansa. Imamo strukturo, ki bo v vseh ponovitvah, znotraj tega pa iščemo divjino, te skice, croquise, in ne dovršenega psihološkega in koreografskega sveta. Igralci so pogosto v položaju, ko morajo kreirati na licu mesta. To je podoben način dela, kot ga poznajo performerji, recimo glasbeniki, pevci, ki velikokrat ponavljajo isto, pa vendar je vsakič viden nov koreografski napor. Da občinstvo torej čuti napor kreacije in ne izvedbe.

Meja med tem, da zgodovinska predstava, če zelo poenostavim, deluje kot predavanje, je zelo tanka.
Zdi se mi, da tak tip predstave na pravi način vabi občinstvo k sodelovanju. K sodelovanju v tem smislu, da izzove različna stališča, da jim je nekaj všeč, nekaj ne, da so torej v najširšem možnem smislu odprta vrata za komuniciranje. Danes smo se na srečanju z Irwini znova opomnili, da v današnjem času nič ni več izvirno, originalno. Niti ta predstava ne, to ni njen namen, ona se igra z elementi, ki jih poznamo, recimo vsebuje citate iz filmov in knjig, pesmi, ki so postavljeni v drug kontekst. Všeč mi je ta dokumentaristični vidik današnjega gledališča, da bo občinstvo prepoznalo teme, ki jih zanimajo, 2. svetovna vojna je še kako živa tema tako v Sloveniji kot recimo na Hrvaškem, interpretacija dogodkov v Jugoslaviji je prav tako še vedno zelo prisotna. Zdi se mi, da je ena od zanimivih nalog gledališča, da te žive teme postavlja v ospredje, da jih ne romantizira, temveč jih potegne iz teh ideoloških kultov, v katere so tako trdno zasidrani, in jih pojmuje kot živ material za diskusijo.

Kot je bila nekaj časa značilnost dokumentarističnega gledališča v določenem obdobju to, da je imel tak konferenčni ton, da je bil hladen. Mene zanima dokumentaristično gledališče, toda takšno, ki ima močno noto empatije. Ni mi všeč ne tradicionalno ne akademsko-avantgardno gledališče, ki ima občinstvo za kustose, temveč ljudsko gledališče v brechtovskem smislu.

Kako lovite ravnotežje med svojimi vlogami: ste ravnatelj HNK-ja, delate kot režiser tu, v Mini Teatru, pa tudi v Nemčiji in Franciji, lani ste delali tudi na Norveškem?
Pogosto je moj poklic res čudovit, ker v njem dejansko ni neke jasne ločnice med delom in osebnim življenjem. Moja velika strast so branje knjig, gledanje filmov in poslušanje glasbe. Imam srečo, da je to, kar imajo ljudje za hobi, dejansko moje delo. V tem smislu je vse, kar vidim in slišim, hkrati material za predstavo. Zato imam vedno več tem, ki bi jih želel narediti, kot pa imam dejansko časa in možnosti. Pogosto se tudi zgodi, da me en avtor napoti na drugega, en roman na drugega, eno srečanje do drugega. To je tak krog, ki se nikoli ne konča. Na nasprotnih koncih sveta so ljudje, ki razmišljajo enako. Ta izmenjava je zelo bogata. Tudi zato dejansko zame ni ločnice, ali delam v gledališču ali doma berem. Zame je to del istega procesa in čedalje bolj uživam v tem.

S svojim ravnateljevanjem v HNK-ju ste gledališče postavili v središče, v družbo, jasno izražate svoje mnenje, ki ga imate o različnih perečih temah.
Kot ste rekli, smo gledališče porinili v družbo in družbo pripeljali v gledališče. To je proces, ki ga na neki določen način s to predstavo skušam narediti tudi zdaj v Drami. V veliki meri je ta proces zasnovan prav na tej moji izkušnji v HNK-ju. Brez nje se postavlja vprašanje, ali bi izbral prav ta tekst oz. ali bi ga obravnaval na ta način. Zdelo se mi je, da sem v HNK-ju z občinstvom in v umetniškem smislu največ naredil s tem, da na oder postavljamo predstave, ki se zelo ukvarjajo z današnjim življenjem. Ko rečem danes, imam v mislih recimo travmatične dogodke iz druge svetovne vojne, o katerih govorijo Tri zime. V HNK, ki je bil leta trdnjava meščanske elite, so naenkrat prišli obiskovalci, ki jih prej ni bilo. Občinstvo je videlo, da gledališče postavlja teme, ki niso več elitistične.

Ljudje so želeli v gledališče, da bi videli nekaj, kar se dogaja v tem trenutku. V HNK-ju kot trdnjavi ultra meščanskega in malomeščanskega gledališča so v nekem trenutku v predstavi Cigan, toda najljubši (op. predstava, ki jo je lani v HNK-ju režiral Buljan) protagonisti Romi, na odru se je slišala ciganska glasba. To je zame divji vdor nečesa sodobnega v konvencionalno, kar ljudje dejansko podedujejo iz generacije v generacije, ne da bi dejansko pomislili, da lahko vzorce spremenimo.

Danes smo z Irwini znova debatirali o tem, da če v tem trenutku delamo klasike, dejansko že zamujamo za svojim časom, saj se ukvarjamo z nečim, kar je nekdo že naredil pred nami. V HNK nisem prišel, da bi delal meščansko gledališče, kot je obstajalo desetletja, temveč da poskušam nekaj spremeniti. In še zdaj mislim, da je to, kar smo naredili, dejansko relativno, mislim, da ni niti tako močno ali revolucionarno, da bi naredili korak za prihodnost. Toda naj bo vsaj na ravni svojega časa, ključno je, da ne obtiči v preteklosti. Teater HNK, v katerega sem prišel pred štirimi leti, deluje v popolnoma drugačni družbi, mislim v političnem, arhitekturnem, urbanističnem, kulturnem, kot je bil takrat. Zato se mi tudi ne zdi smiselno, da bi pripravljal program za štiri leta naprej. Že tako nas čas prehiteva, in tako je nekaj, kar se mi je zdel aktualen, izviren projekt, v naslednji sezoni, ko ga postavimo na oder, pogosto že mimo.

Kako poskušate to preseči oz. uloviti pravi trenutek?
Zelo si prizadevam, da program dejansko menjam iz leta v leto. Kdo je dejansko druga stran, ki preverja program? Komisija ministrstva za kulturo? Recimo predstavo Cigan, toda najlepše sem dal na repertoar le štiri mesece prej. Zdelo pa se mi je, da ga moramo uprizoriti v tistem trenutku. In kaj se je zgodilo? Absurd nad absurdi. Premiera je bila lani konec decembra in veliko ljudi mi je očitajoče govorilo, zakaj da sem tako poudaril zgodbo s policijo. Takrat je bilo vprašanje prebežnikov že skoraj pozabljeno, prvi val je šel mimo, takrat je bila na oblasti leva vlada. Kaj pa se dogaja zdaj? Moja mama živi v zaledju Dalmacije in ves čas jih plašijo, da bodo prek bosanske meje prišli prebežniki. Danes hrvaška policija aktivno, to je v bistvu še preblaga beseda, preprečuje vhod v državo. Da ne govorim o dejstvu, da so v Sloveniji vsi pozabili, da je država ograjena z žičnato ograjo. Pogosto se opominja na grozno dejstvo, kako je bila Ljubljana med drugo svetovno vojno obkrožena z žico, dejansko pa ne vedo, da je danes cela država obkrožena z žico, ki je smrtno nevarna. To so teme, za katere mislim, da jih gledališče ne sme pozabiti. Seveda, mnenja bodo različna, ljudje bodo proti in za, toda ne smemo pometati teh tem pod preprogo.

S svojim vsestranskim ustvarjanjem imate vpogled v različna gledališča v različnih državah. Kako vi gledate na razmerje institucionalno gledališče vs. neodvisna scena?
Obstajata dva različna pristopa. Eden je tak, kot ga imam sam: najprej sem dolga leta delal na neodvisni sceni, potem pa sem čez noč prestopil v narodna gledališča. Tako da imam izkušnje z obema. Prvič sem v nacionalno gledališko institucijo vstopil leta 1998, ko sem prevzel vodenje splitskega gledališča, in takrat sem uporabil največ prijemov z neodvisne scene. Zakaj? Preprosto, ker nisem imel izkušenj z institucionalnim gledališčem. Tako so v nacionalno gledališče vstopile tudi neodvisne skupine, vzporedno so ustvarjali recimo Eduard Miller in Tomi Janežič in neodvisne splitske Oho skupine. En projekt je bil recimo Poezija Srečka Kosovela. V gledališče so se vključile glasbene in likovne skupine. Te izkušnje bogatijo vse, veliko je prehajanja z ene na drugo stran, kar lahko privede od fantastičnih rezultatov.

Drugo vprašanje je organizacija oz. obravnava neodvisne scene, kar je kompleksno vprašanje. Mislim, da bi morali ministrstvo in mestne oblasti več pozornosti nameniti neodvisni sceni in jo vsaj delno postaviti v enakopraven položaj z institucionalnimi gledališči, ki sredstva še vedno dobivajo samodejno. Kar se dogaja danes, je pravi paradoks: produkcije se realizirajo, toda neodvisni sceni kronično primanjkuje post-produkcijska podpora, ki jo institucijo imajo. Upam, da se bo to spremenilo.