Zagrebško občinstvo, v katerega je bilo pomešanih kar nekaj Slovencev, je v (dvakrat) razprodani dvorani Vatroslava Lisinskega v hrvaški prestolnici z naklonjenim smehom pozdravilo enega največjih živečih britanskih komikov. Nedeljski stand-up, ponovitev v hipu razprodanega petkovega večera, je že z uvodnim taktom nakazal, da gre predvsem za poklon impresivni Cleesovi 40-letni karieri. Še preden je po novem precej trebušasti komik prikorakal na oder, smo na velikem platnu videli nekakšen venček najlegendarnejših skečev - od ministrstva za trapaste hoje in mrtve papige pa do kolobocij Basila Fawltyja in debat o tem, "kaj so Rimljani sploh kdaj naredili za nas".

V naslednji uri in pol je Cleese s kratkimi anekdotami osvetlil okoliščine, ki so pripeljale do nastanka nekaterih najbolj antologijskih prizorov v zgodovini BBC-ja, ter se v intimnejših meditacijah spomnil pokojnih prijateljev in sodelavcev. Ampak zakaj se je ravno zdaj podal, z njegovimi besedami, "nekam v bližino Slovenije", bi se morda lahko kdo vprašal. "Preživnina," zagodrnja z narejeno ljudomrznostjo slavljenec. (S tretjo ženo sta se razšla leta 2008, zdaj pa je že četrtič poročen). Nobeno presenečenje ni, ko razkrije, da je bil njegov vzornik od nekdaj slavni mrkoglednež W. C. Fields.

Čeprav je bilo seveda jasno, da bo monokomedija potekala v angleščini in brez podnapisov, je bilo treba na trenutke skrajno zbrano poslušati, saj se Cleese seveda ne trudi posebej z razločno enunciacijo, akustika v zadnjem delu velike dvorane pa tudi ni popolna. Mož večera ima besedilo predstave sicer napisano na teleprompterju ob robu odra, a če si z njim tudi pomaga, to v njegovem nastopu ni očitno. Morda malce na silo so v scenarij stlačene le silno "aktualne" šale, z omembo Stormy Daniels in Kim Kardashian na čelu, ki delujejo ceneno in ne ravno poglobljeno.

Naklonjenost, ki jo čuti do so-pythonovcev Michaela Palina in Grahama Chapmana, je jasno razvidna iz anekdot o potegavščinah in šalah, s katerimi so se obkladali. Najbolj ganljiva je najbrž epizoda o Chapmanovem pogrebu (komik je leta 1989 za rakom umrl pri 48 letih), na katerem si je Cleese v svojem nagovoru javno oddahnil, da so "se znebili tega priskledniškega pi***na". V duhu Voltaira, ki je vedel, da "živim dolgujemo spoštovanje, mrtvim pa resnico", se je pač skušal primerno pokloniti prijatelju, ki je od vsega najbolj sovražil "topoumnost dobrega okusa".

Težko bi se bilo torej spomniti komika, ki britanski črni humor pooseblja bolje od Cleesa. V tem duhu je treba razumeti tudi njegovo meditacijo o smrti - natančneje, minljivosti vsakega od nas v občinstvu. "Za 28 odstotkov od vas bo usoden infarkt, 312 pa vas bo umrlo za rakom: to ste vsi od 15. vrste nazaj. Kaj pa niste kupili boljših kart, škrtuhi! (...). In na koncu, enajst vas bo naredilo samomor. Saj sami veste, kdo ste."

Z malce apriornega nelagodja človeka navda samo protagonistova vojna napoved "politični korektnosti" - a kmalu se izkaže, da Cleese, v nasprotju s številnimi spletnimi bojevniki, take drže ne uporablja kot izgovor za normalizacijo sovražnega govora. Najhujše, kar si privošči, je par benignih šal na temo nacionalnosti (Zakaj si Italijani puščajo brke? Ker bi bili radi podobni svojim mamam), češ da bi "ZN morali vsakih 12 mesecev izbrati drug narod, ki bo za eno leto tarča vseh šal".

Romanje k živi legendi
Neumno bi bilo zanikati, da je bil eden od razlogov, zakaj nas je toliko romalo v Zagreb, gola priložnost, v živo videti moža, ki je tako temeljno oblikoval naš smisel za humor. (Po navdih ali pa zgolj izkazat spoštovanje je, vsaj v nedeljo, prišla vrsta slovenskih komikov. Opazili smo Vida Valiča, Jurija Zrneca in Bojana Emeršiča.) Vseeno si na skrivaj oddahneš, ko lahko zapišeš, da Cleese vendarle ni zadremal na lovorikah. Njegov šov ponuja ravno dovolj novega, ravno dovolj iskrenega in tisti ščepec subverzivne vulgarnosti, da lahko pomirjeno sklenemo, da je duh Montyja Pythona še vedno čil - in zna tudi ugrizniti.