Sam sicer vztraja, da mu njegov glas ni pretirano všeč. Pa čeprav si je v otroških letih vbil v glavo, da se bo pridružil Dunajskim dečkom, ki jih je videl na televiziji. "Bil sem še zelo majhen in sem mislil, da lahko mogoče izpolniš kako prijavnico. Starše sem vsako leto spraševal, če so me prijavili in če je prišel kak odgovor. Smo, ampak te nočejo, so mi govorili vsako leto. Ampak seveda ni bilo nobenega obrazca." Senca nasmeška in zamišljeno svaljkanje sive bradice med prsti dajeta slutiti, da si je Malkovich anekdotico morda na licu mesta izmislil. Ali pa tudi ne - celotno dopoldansko srečanje hollywoodskega zvezdnika s četico slovenskih popkulturnih novinarjev je minilo v tonu ležerne distanciranosti.

Prav tako gost ni izgubljal časa s klasičnimi puhlicami o tem, kako lepa se mu zdi Ljubljana in kako z veseljem si jo bo ogledal. "Verjetno ne bom imel časa, da bi videl veliko. Turneje so delo, ne pa priložnost za turistične oglede." Kakšnih nasmejanih fotografij iz Lipice torej ne pričakujte.

Malo drugačen solist na klasičnem koncertu
Vseeno pa Malkovich v Ljubljani ni gostoval (samo) v vlogi filmske zvezde. V dvorani Grand hotela Union je pod okriljem Ljubljana Festivala nastopil eden najvidnejših italijanskih komornih orkestrov, I Solisti Aquilani, ki se mu je v drugem delu programa pridružil Malkovich. Z orkestrom in pianistko Anastasjo Terenkovo je njegov monolog pospremil Koncert za klavir in godala nemško-ruskega skladatelja Alfreda Šnitkeja.

Luksuz nezanimanja za politiko
Igralec nikoli ni bil eden tistih, ki bi v času predsedniških predvolilnih kampanj svoj glas in vpliv posojali eni ali drugi politični opciji. Še več, že od leta 1972, ko je Richard Nixon premagal Georgea McGoverna, po lastnih besedah sploh ne voli več. Zato se tudi ne pusti zvleči v razpravljanje o trenutnem razpoloženju v Hollywoodu v povezavi s Trumpovo administracijo. "Ne pogovarjam se o teh stvareh. Ne moreš kar dvigniti telefona in poklicati 'Hollywood'. V resnici nimam pogosto pogovorov o teh temah in nisem pozoren nanje. Vem, da bi ljudje radi, da bi bil. Ampak sem prezaposlen."

In če je Malkovicheva drža verjetno povezana z njegovim privilegiranim življenjem – bogat hollywoodski igralec si pač lahko privošči, da ga politika "ne zanima" - je izbira interpretiranega odlomka vseeno zanimiva. Argentinski pisatelj (in fizik) Ernesto Sábato je v Poročilu o slepcih ubesedil paranoično blodnjo lika Fernanda Vidala, da slepci vladajo svetu; tako Argentinčeve besede kot tudi Šnitkejeva glasba tematizirata strah pred neznanim, pred preganjanjem in nadzorom. "Zdelo se mi je, da se besedilo dobro ujema s Šnitkejevo glasbo, v kateri je ogromno paranoje, repetitivnosti, obsesije … in nekaj razkritja," na glas razmišlja igralec. Vseeno pa nedvoumno zavrne moje iskanje vzporednic s trenutno paranojo v svetovni politiki (ali, če hočete, z vladavino slepcev). "Žalitev za Ernesta Sábata in za njegovo delo bi bila, če bi iskali relevantnost v na splošno idiotskem svetu politike in interpretacijah politike na družbenih omrežjih. Sabato je bil resen pisec in nisem prepričan, da bi svetovni politiki pripisal to lastnost.“

"Pazljiv moraš biti, ko se lotiš glasbe: nobena druga umetnost je ne dosega"
Poročilo o slepcih je na presečišču s Šnitkejevim Koncertom za klavir in godala hibridna umetnina, ki krhko ravnotežje lovi med avtonomnima svetovoma pisane besede in glasbe. Malkovich se zaveda, da terja poseben pristop, da ne zdrsne bodisi v recitacijo z glasbeno spremljavo ali pa v koncert s "podnapisi". "Edine stvaritve v tem mediju, ki me resnično zanimajo, so take, ki so v celoti integrirane. Rad bi ustvaril vtis, da sta bila glasba in besedilo napisana skupaj, da obstajata skupaj. Zelo moraš biti pazljiv, ko se začneš ukvarjati s klasično glasbo. Glasba ima moč, ki je druge zvrsti umetnosti ne dosegajo. Dobro odigrana klasična glasba ima prvinski naboj, kakršnega ne premore niti Rembrandtovo platno ali kaka druga mojstrovina. Zato moraš poiskati neko drugo pot, drug pristop k bistvu.

Če si vajen določene mere uspeha na odru (nasmešek), potem pa se lotiš klasične glasbe s predpostavko, da bo vse v redu, če boš počel to, kar počneš po navadi, bo izkušnja taka, kot da se ti je na glavo sesula hiša. Prilagoditi se moraš in se na novo orientirati. Vsekakor to, kar počnem, ni samo glasba z naracijo. V tem ne vidim pretiranega smisla." In čeprav je bila Malkovicheva sinočnja interpretacija seveda magistralna, je misel uhajala ravno k tej ključni besedi - integraciji. Težko bi z gotovostjo trdili, da nismo bili priča ravno dvema umetnostma, ki se bojujeta za prevlado, in končni zmagi (pre)močno ozvočenega igralca. Gotovo pa je markantno doživetje, prisostvovati tempirano stopnjevani blaznosti, ki sije iz "Vidalovih" oči: "Ko me bodo nasprotniki končno sežgali do smrti, takrat, res samo takrat bodo prepričani!," tuli. Težko govorim o hibridni umetnini, a gotovo smo bili v družbi igralske veličine.

Igralec je samo surfer, ki čaka tisti pravi val
Pravzaprav je imela publika po Malkovichevem prepričanju pri nastajanju sinočnje predstave ključno vlogo (težko je sicer razumeti, kakšno vlogo naj bi imeli ljudje, ki se jim je zdelo sprejemljivo med predstavo fotografirati in snemati, kot da so na rockovskem koncertu). "Gledališče je kolektivna umetnost: občinstvo je enako pomembno kot igralci in kot sama predstava. Vsak ima svojo nalogo. Sam pri sebi sem gledališče od nekdaj primerjal s surfanjem: na svoji mali deski se zaženeš na odprto morje, nastaviš hrbet soncu in čakaš na val. Val nisem jaz in tudi ne publika: val nastane v trku med publiko in predstavo, če je ta dobra. Če je zelo dobra, nastane val ob vsaki ponovitvi - moja naloga je samo, da ta val zajaham. Ne gre za to, ali je občinstvu všeč posamezna replika ali stavek, ki ga izrečem."

Film, ki ga najbrž nikoli ne bo
Malkovich je že pred leti odkupil pravice za ekranizacijo Sabatovega romana Grobovi in junaki, iz katerega "bere" v gostujoči predstavi. A nato ni uspel vpoklicati nobenega večjega studia, pa še zapiske je izgubil. Zdaj pravi, da projekt uradno sicer ni mrtev, da pa snemanje filmov "traja predolgo", on pa nikoli ni zares našel energije, da bi se izgubljenih zapiskov lotil še enkrat na novo.

"Infantilen kreten"
O tem, kako zelo ga svet še vedno enači z Vikontom de Valmontom, potnikom s Con Aira in nekaterimi drugimi liki, ki jih je igral, je Malkovich razmišljal že na dopoldanski novinarski konferenci. "Pred 20, 30 leti, ko je imela filmska umetnost še večjo težo v kulturi in je bila ta tudi manj razpršena, so verjetno filmi, kakršen je bil Nevarna razmerja, ustvarili določeno podobo o igralcu. V resnici nisem temu najmanj podoben, ampak nič hudega. Biti John Malkovich je ustvaril spet drugačno podobo, ki mi prav tako ni podobna.

"V resnici sem veliko bolj podoben liku, ki sem ga igral v filmu, ki ga ni najbrž nihče videl - Color me Kubrick. Tip hodi po Angliji in se pretvarja, da je Stanley Kubrick, ljudje pa mu verjamejo. Infantilen kreten ... Ampak ljudje pa še kar mislijo, da sem bolj podoben svojemu liku v Na ognjeni črti." (Nasmešek.)

"Ampak konec koncev ni zelo pomembno, kakšen sem v resnici, vsaj ne meni. Obstaja samo moje delo in to, kar skušam doseči. Kar sem jaz osebno, ni preveč zanimivo. V tej koži sem že 63 let - ni tako zelo fascinantno, verjemite."

Veliko več kot samo obraz z malih zaslonov
Na stičišču glasbe in gledališča je v preteklosti ustvaril že več projektov. "Gledališče je organska, minljiva oblika, tako kot življenje - in za razliko od filmov, ki so absolutno neorganski in neminljivi. Gledališče oziroma te hibridne predstave z glasbo so žive oblike umetnosti, v čemer uživam."

Leta 2002 so denimo z oskarjevcem Albertom Iglesiasom, enem od najbolj iskanih skladateljev v Hollywoodu, in umetnikom Juanom Muñozom, sodelovali pri konceptualni predstavi A Registered Patent - A Drummer Inside A Rotating Box (gostila jo je tudi galerija Tate). Že jeseni letos bo v Gentu gostoval s predstavo The Music Critic; vanjo je vkomponiral najbolj zlohotne in nemilostne kritike, kar so jih kdaj zapisali o velikanih tipa Beethoven, Brahms in Debussy. Med drugim je v predstavi The Infernal Comedy igral avstrijskega serijskega morilca Jacka Unterwegerja in se v mešanici opernega in dramskega gledališča preizkusil v vlogi legendarnega ljubimca Giacoma Casanove. Letos je v Hamburgu svetovno premiero doživela predstava Just call me God: A dictator's final speech. Na označevalec, da je znan predvsem kot filmski igralec, Malkovich zato reagira s tipično lakoničnostjo, ki meji že na zajedljivost: "Da, ljudem, ki hodijo v kino, sem res znan iz filmov."