Nejc Gazvoda je tisti režiser, dramatik, pisatelj, ki se ne more otresti predznaka 'generacijski', pa čeprav mu morda ni bil vedno ljub, in čeprav njegova dela niso samo generacijsko pogojena, ampak so precej bolj natančen posnetek slovenskega družinsko-družbenega ozračja.

To velja predvsem za njegove drame, z zadnjo Tih vdih na čelu, medtem ko druge Divjad, Menjava straže in tudi prva slovenska gledališka kriminalka Vranja vrata vrata v družinsko dnevno sobo odpirajo nekoliko drugače oziroma na drugem koncu. Vsem njegovim delom od dram prek filmov do proze je skupna tematika, ki zajema iz običajnega slovenskega življenja na podeželju ali pa v mestu ‒ pravzaprav Gazvoda med slednjima niti ne dela velike razlike; ne glede na kraj dogajanja je milje enak. Junaki težijo k spremembam, pri tem pa je jasno čutiti zacementiranost v trenutno življenje, iz česar izhajajo osamljenost, čustveni mrki, sanje, želja po svobodi, takšne in drugačne zlorabe, takšna in drugačna mamila, minljivost itd.

Človeško, vse človeško
Gazvoda sam pravi, da je predvsem človeško tisto, kar mu daje navdih, da ga zanimajo resnične situacije, take, ki se dogajajo vsak dan. Ob hitrem preletu njegovega dosedanjega dela je mogoče ugotoviti, da to velja bolj za drame in filme, medtem ko proza zelo rada drsi fantastiki naproti; bodisi k nenadnim, nepričakovanim zasukom zgodbe bodisi k dejanskim nadnaravnostim ali pa večjim skrajnostim v karakternih črtah junakov. Čutiti je, da si Gazvoda pri pisanju proze dopušča več "svobode" v rahljanju resničnosti, medtem ko so drame in dramski liki pripeti v bolj realne okvire, ki jih ponekod rahljajo zakonitosti odra. Junaki so, ne glede na zvrst, v kateri se znajdejo, živi, otipljivi ljudje iz tega časa in trenutka.
Zajemanje iz stereotipno tipičnih slovenskih lastnosti je vsekakor podlaga, ki omogoča gledalcem in bralcem identifikacijo z junaki, obenem pa literarni junaki in dramski liki Nejca Gazvode že od prvega dela dalje ohranjajo nekaj, kar je mogoče imenovati ''gazvodovska črta'. Gre za mešanico vsakdanje tragike, patetike s kančkom senzibilnosti, ironije, ravno pravšnje mere črnega humorja in cinizma. Gre za like in situacije, ki tako zelo spominjajo na naš vsakdan, na nas same, da je skoraj nemogoče njihovega avtorja neoklicati za generacijskega pisatelja. Ker je pač občutje generacije, rojene v osemdesetih, verjetno najbolj natančno (vsaj v segmentih, ki jih zajema) doslej prenesel na papir, in ker so pač njegovi junaki njegove starosti (kar je konec koncev še kar logično). Kar je tudi eden izmed razlogov, da ga že od prve zbirke Vevericam nič ne uide kritiki, literarni teoretiki in mediji označujejo za generacijskega pisatelja.

Generacijski pisatelj in kaj to sploh je?
Če se je okoli leta 2007, ko je izšel roman Sanjajo tisti, ki preveč spijo, še lahko spraševalo, kaj bo prinesla generacija, rojena po letu 1980 (čeprav njenih odmevnejših del po mnenju Irene Svetek takrat še ni bilo zaslediti), in če je v spremni besedi k romanu V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta zapisano (Nataša Kramberger), da generacija osemdesetih – seveda v literarnem smislu – preprosto ne obstaja, da je kilava besedna zveza, ki ne deluje niti kot trženjski larifari, in da tudi kakšnih konkretnih vsebinskih povezav ali poetičnih podobnosti pri teh avtorjih ni, je po desetih letih vseeno mogoče prav tej (post)tranzicijski generaciji pripisati vsaj nekaj skupnih točk.

Morda te skupne točke niso literarni program, so pa vsekakor skupne točke generacije, odraščajoče v dveh državah, ki se je bila iz optimističnega obilja svojih staršev prisiljena obrniti v krizno situacijo brez trdnih oprimkov – kot je na primer stalna služba. Vse to so seveda življenjska dejstva, ki pa so – tako na prvi pomislek – morala vplivati na (post)tranzicijsko generacijo (sočasno v tujini rojena generacija je imenovana milenijci). V literarno-umetniškem smislu gre tu za tematiko naslonjeno na vsakdanje izkustvo in male, intimne zgodbe junakov, pogosto umeščene v ožjo družinsko celico, v širšem generacijskem smislu pa za ljudi, ki na odraščanje gledajo z drugega zornega kota kot njihovi predniki in ga morda ne dojemajo v klasičnem smislu "zdaj si pa bolj zrel/a" (kar je med drugim vez s tujimi milenijci). Pri tem pa ostaja vprašanje oznake generacijski pisatelj odprto; morda zato, ker je to oznaka, ki jo pogosto prilepijo starejše generacije mlajšim. Generacije pač živijo po svoje, njihovi glasniki pa izhajajo iz njih.

Kdaj odrastemo?
To pa nas pripelje do vprašanja, ki se vedno znova pojavlja v zvezi z Gazvodovimi deli, ker si ga avtor pogosto, če ne kar dosledno, iz dela v delo dobesedno ali pa na tematski ravni zastavlja: 'Kdaj smo odrasli?'.

Je to trenutek, ko odpišemo maturo? Je to, ko diplomiramo? Ko dobimo prvega fanta/dekle? Ko dobimo prve gube? Ko začnemo sami plačevati stroške stanovanja? Ko imamo lastno stanovanje? Ko imamo službo? Ko nam umrejo starši? Ko skrbimo za nekoga drugega? Ko smo sposobni kritično oceniti lastna dejanja? Ko skrbimo sami zase? ...
Gazvoda na to vprašanje ne odgovorja neposredno ali jasno, njegovi junaki odraščajo vsak po svoje, njihova odraslost ostaja napol nedefiniran pojem, tako kot taka ostaja tudi v vsakdanji realnosti, kjer je (kot v Gazvodovih delih) zvezana z zgodbo posameznika. Pri tem je tako rekoč nemogoče zaobiti vezave odrašča/-nja/-jočega na okolje in družbo, pri tem pa s tem povezane splošne karakteristike. V Vevericah je bilo odraščanje upor, tudi Camera obscura bolj ali manj še vedno išče odgovore v tej smeri, Fasunga v meji med realnim in virtualno navideznim, že naslov Sanjajo tisti, ki preveč spijo sugerira odgovor in generacijski trk, kjer starejša generacija mlajšo obtoži pretirane sanjavosti, torej nesposobnosti odraslosti, V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta pa kot najbolj domišljen roman izpostavlja vse starostne skupine in jih niti ne razlikuje precej med seboj. Junaki Divjadi so pred tem, da bodo odrasli, podobno se godi tistim v Izletu in Dvojini, z generacijsko bolj raznolikega zornega kota se z vprašanjem ukvarja tudi zadnja avtorjeva drama Tih vdih, pa tudi gledališka kriminalka Vranja vrata, čeprav je tema žanru bolj kot ne tuja, ne zaobide teh vprašanj.
O odraščanju avtor sam pravi, da je to pravzaprav vprašanje brez odgovora, na katero pa je vseeno možnih več odgovorov, npr. da je človek odrasel takrat, ko ga okolje premakne manj, kot bi te včasih. Vsekakor je to eno izmed tistih vprašanj, ki ne poznajo niti napačnih niti pravilnih odgovorov. Ker ti navadno izhajajo iz osebne izkušnje.

Male živali in njihov pomen
Skozi izrazito intimne zgodbe Gazvoda razpira trenutna družbena stanja, pri čemer pa ne išče konkretnih rešitev, ampak nam le nakaže sledi oziroma zasnutke drugih, ponekod šele prihajajočih stanj. Gazvodovo iskanje odgovorov se namreč začenja in končuje v drobnih situacijah (to je sicer bolj temelj dramatskega pisanja), ena izmed njegovih značilnosti pa je tudi pogosto zajemanje iz metaforike oziroma simbolike (malih in/ali divjih) živali.

Že prvo zbirko kratkih zgodb opredeljujejo veverice, pri čemer nikdar ni razkrito, zakaj so veverice tiste, ki jim nič ne uide. Konec koncev je že naslov oksimoron – veverice le veljajo za raztresene živali, ki sproti pozabljajo. Ali pač ne? Gazvodova druga drama (prva je Gugalnica, pri kateri je besedilo nastajalo sproti na vajah) nosi naslov Divjad; kar so domnevno živali, ki vsake toliko domnevno rogovilijo okoli zasneženega vikenda, kjer se je zbralo sedem prijateljev, lahko pa da ne gre za nič drugega kot bolj ali manj izgubljenje ljudi, iščoč same sebe, ki jim rogovi usode še niso zrasli. Gledališka kriminalka Vranja vrata v duhu žanra prinaša srhljivost že v naslovu, obenem pa napoveduje, da gre za nekaj, kar izhaja iz slovenske psihe, patologije; so vranja vrata dejanski prostor ali zgolj prostor, kjer se razraščajo človeške patologije.

Gazvodove živali so pogosto majhne, lahko tudi večje, na prvi pogled pogled ljubke, vse pa so divje oziroma s seboj nosijo značilnosti divjine; med njimi najdemo zajčka, konja, pajke, štrokljo, vrane, medveda ... Pogosto gre za motivne drobce, ki za razvoj zgodbe nimajo osrednjega pomena, so pa kljub temu bistveni, saj začrtajo značajske črte junakov ali pa nastopajo kot neke vrste rešilna bilka, lahko tudi kot napoved rešilne bilke, ponekod tudi kot kvazirešilna bilka glavnih junakov, ki prek teh živali uvidijo spremembo stanja. Živalim je v gazvodovskem svetu – kjer ima narava pogosto precej nevabljivo, morda celo srhljivo podobo (gozd v Vranjih vratih je mesto izginotja Neže Žakelj, kraj, kjer se dogajajo zločini, podobno kot tudi v kratki zgodbi Angeli z napako), ali pa te narave sploh ni, ker so jo zamenjale sobe, kuhinje, dnevne sobe, od koder veje nekakšna postana zatoholost, ki je tudi odprta okna (torej narava, prihajajoča od zunaj noter, od tega izrazito odstopa film Izlet), ne morejo pregnati – pripisan precejšen pomen, kar navsezadnje kaže tudi to, da so pisateljeva stalnica.

Nadaljevanja samega sebe in zgovornost molka

V kontekstu dosedanjega opusa Nejca Gazvode je njegove drame mogoče brati kot nadaljevanja njegovih prejšnjih del. Najprej seveda kot filmov, pri čemer gre predvsem za tematska nadaljevanja – dramo Tih vdih lahko beremo kot nadaljevanje Izleta in tudi Dvojine, pri čemer gre za že omenjeno zajemanje iz stanja neke generacije. Zgoraj izpostavljeno vprašanje odraščanja pri Nejcu Gazvodi tako ni vezano zgolj na 'dejanski problem', temveč tudi na dejansko 'odrašačanje pisanja', ki se skladno z naravo časa razvija skupaj s pisateljem, posledično pa prinaša tematsko sosledje del. Kar ni mogoče trditi samo za filme in drame, v enaki meri je to mogoče začutiti tudi v prozi; najprej zato, ker je ta ponekod tudi osnova za scenarije ali drame, potem pa tudi zato, ker se, sicer na drugačen način, pogosto ukvarja z enakimi vprašanji. Osrednje teme Gazvode se ponavljajo, kar pomeni, da lahko delo za delom beremo kot njegovo nadaljevanje ali pa vsaj kot nekaj, kar ima očitno skupne korenine, pri tem pa avtorju uspeva ohranjati svežino, oziroma preprosto povedano ne ponavlja se.

Morda je te skupne korenine mogoče iskati v nečem, kar sodobna literarna teorija imenuje 'minimalizem'; postopek, ki deluje tako na ravni zgodbe, kot na ravni jezika, je značilen tako za prozno kot dramsko pisanje Gazvode. Majhno število dramskih junakov, tako ali drugače čustveno vezanih (družina, partnerstvo, prijateljstvo), se znajde v nekem prostoru, kjer bolj kot dejanska dejanja govorijo situacije. Takšna dramska stanja močno spominjajo na Čehova, ki v svojih dramah (in tudi kratkih zgodbah) uveljavlja t. i. zgovornost molka, s čimer daje pomemben poudarek vzpostavljanju razpoloženja. Podobno svoje situacije gradi tudi Gazvoda, značilne gazvodovske situacije nastajajo z nedokončanimi stavki, aluzijami in namigi, ki so precej bolj povedni kot dejanski stavki, oziroma sporočajo na tisto nekaj zadaj, kar tudi v realnosti pogosto ostaja neizgovorjeno.

Poleg tega Gazvodove drame s Čehovom veže tudi nagnjenost k drobnim, na videz nepomembnim dogodkom in breme preteklosti. Vendar pa med njima obstaja tudi ključna razlika; če čehovljanski liki ne vidijo več izhoda in se tako rekoč odpovedujejo sedanjosti, Gazvodovi dramski liki ne morejo uiti toku življenja. Gazvodovi junaki končnega sklepa niti ne potrebujejo, ker jih življenje samo pelje naprej. Življenje za razliko od trenutkov nima cementne teže, ni statično in nepremično. Vedno vodi nekam naprej, pa čeprav se ne ve kam natančno.