Premiera predstave bo danes, 15. septembra, ob 20. uri na Velikem odru, po premieri pa bo Dnevnik, družba medijskih vsebin, podelil nagrado najboljšemu gledališkemu ustvarjalcu ali ustvarjalki MGL-ja v pretekli sezoni.

V gledališki sezoni 2023/2024 se bo sicer igralski ansambel MGL-ja z gostujočimi avtorskimi sodelavci pod vodstvom vrhunskih režiserjev predstavil v dvanajstih premiernih uprizoritvah, med katerimi je šest novosti (krstnih in prvih slovenskih uprizoritev) v slovenskem gledališkem prostoru, so sporočili z gledališča.

Iva Krajnc Bagola v predstavi Plešasta pevka igra gospo Smith, Uroš Smolej gospoda Smith, Lena Hribar Škrlec gospo Martin, Jaka Lah gospoda Martin, Matic Lukšič poveljnika gasilcev in Jana Zupančič služkinjo Mary.

Delo je prevedel Srečko Fišer, dramaturginja uprizoritve je Eva Mahkovic. Za kostume je poskrbel Leo Kulaš, oblikovalec svetlobe je Boštjan Kos, oblikovalec zvoka pa Sašo Dragaš. Za jezik je skrbela lektorica Barbara Rogelj. Pri nastajanju uprizoritve je sodelovala tudi asistentka kostumografa Lara Kulaš.

Brezčasnost Ionescove pevke
Igro sta na začetku zavrnila tako Comédie-Française kot tudi legendarna gledališka skupina Renaud-Barrault, leta 1950 pa je bila pod režijo Nicolasa Batailla v gledališču Noctambules končno postavljena na oder.

Igra je bila med gledalci hitro pospremljena s smehom in odobravanjem. Satira konformizma in izpraznjenega, obrabljenega govora meščanstva je povzročila, da so kritiki Ionescovo besedilo označili za “manifest svobode”. Njegovo preizpraševanje realistične tradicije ga je postavilo za mejnik t. i. nove dramatike, artikulirane vzporedno z novim romanom in po vzoru le-tega.

Po besedah direktorice in umetniške vodja MGL-ja Barbare Hieng Samobor pa besedilo tudi danes – še posebej v Evropi – ni izgubilo aktualnosti oziroma veljavnosti. Bolj kot kadar koli je sodobni jezik poln vedno novih floskul, kot so "to vprašanje bo vsekakor naslovljeno", "ničelna toleranca" in "transparentnost", kar spodbuja komunikacijo, ki namesto zbliževanja odmika in osamlja, je v gledališkem listu zapisal Ignac Fock. Tovrstni nesmisli na meji absurda pa niso posledica povojne eksistencialne krize, temveč obstajajo predvsem v želji zaščititi lastne interese.

V istem obdobju, ko je Ionesco v jezikovni (ob)rabi našel simptom buržoazne patologije, je na usodne razsežnosti jezika kot simptoma in orodje opozoril tudi Orwell v kultni distopiji 1984. Njegov "novorek" je razložljiv z isto strukturalistično paradigmo, vendar v obratni smeri in s tem bližje sodobnim floskulam ter evfemizmom.

Premišljeni nesmisli
Zgodba govori o gospodu in gospe Smith, ki v Londonu živita povsem običajno zakonsko življenje. Na obisk naj bi prišla gospod in gospa Martin, ki pa zamujata. Pri vratih pozvoni in gostitelja se gresta preobleč. Zdaj čakata gosta, medtem pa ugotovita, da sta se nekje že videla; da sta oba iz Manchestra, da sta se v London pripeljala z vlakom v tretjem razredu in da imata hčerko po imenu Alice – iz tega sklepata, da sta mož in žena. Med druženjem se pogovor med gostiteljema in gostoma zatika, pri vratih pa kar naprej zvoni, vendar ni nikogar. Gospod Smith odpre po četrtem zvonjenju in pred vrati zagleda poveljnika gasilcev, ki je razočaran, ker pri Smithovih ni požara. Ker se nič ne zgodi, si prisotni začnejo pripovedovati zgodbe z malo ali nič smisla. Mary pove, da sta z gasilcem ljubimca. Zakonska para se začneta prepirati, vendar imajo besede malo ali nič in vedno manj smisla, jezik pa razpada na besede, zloge in črke, dokler gospod in gospa Martin ne začneta dialoga gospoda in gospe Smith z začetka.

Antidrama, ki razstavlja jezik
Plešasta pevka z žanrsko oznako antidrama je satira na malomeščansko družbo. V jedru predstave se namreč skriva jezik, torej človekova zmožnost in hkrati način izražanja in sporazumevanja po načelih sistema dogovorjenih zvočnih in grafičnih znakov. Ionesco si jo je po lastnih besedah zamislil kot tragédie du langage, torej “tragedijo jezika”, je zapisal Ignac Fock.

V tej t. i. antidrami se je Ionescu prvič razkrilo, kako govoriti in ne povedati nič: “Smithova in Martinova ne znajo več govoriti, ker ne znajo več misliti; in ne znajo več misliti, ker ne poznajo več pomena čustev, ker nimajo v sebi nobenih strasti več; ne znajo več biti in zato lahko 'postanejo' kdor koli, kar koli; ker niso v sebi, niso nič drugega kot drugi ljudje, pripadajo neosebnemu svetu, so zamenljivi.” Avtor se z jezikom poigrava na mnogo različnih načinov, od ponavljanja besed in fraz do njihove razgradnje na nepovezane zloge in glasove, v besedilo pa rad vključuje tudi fraze, pregovore in besedne igre.

Eden izmed začetnikov gledališča absurda
Eno najbolj znanih dramskih del je nastalo skoraj po naključju, saj Ionesco do takrat ni imel resnih ambicij postati dramatik. Kot je leta 1962 zatrdil v knjigi Notes et contre-notes, je bila njegova edina želja ta, da bi se naučil angleščine, zato si je priskrbel francosko-angleški učbenik konverzacije za začetnike ter se lotil proučevanja pogovornih fraz in jezikovnih klišejev. Prav v tem učbeniku je naletel na angleški zakonski par Smith, njuno služkinjo Mary ter družinska prijatelja, gospo in gospoda Martin, na osnovi katerih je nastala igra, ki velja za enega najžlahtnejših primerov dramatike absurda in eno najbolj priljubljenih komedijskih predlog v zgodovini, so še sporočili iz gledališča.

Ionesco je skupaj z Jeanom Genetom in Samuelom Beckettom veljal za začetnika t. i. gledališča absurda – termin, ki ga je leta 1960 v svojem eseju utemeljil kritik Martin Esslin. Kljub romunskim koreninam je najbolj pogosto pisal v francoskem jeziku. Z dramatiko se je začel ukvarjati povsem naključno, ob Plešasti pevki pa je najbolj poznan še po delih Navodila, Žrtve dolžnosti, Poučevanje, Nosorog in Kralj umre.

Režiser mnogoterih žanrov
Plešasto pevko je režiral ugledni in večkrat nagrajeni Diego de Brea, ki je v prejšnji sezoni v MGL-ju stal za uspešnico Bog masakra Yasmine Reza. De Brea je znan po raziskovanju različnih žanrov, od mladinskih iger in lutkovnih predstav do glasbenega vodvila, opernih predstav in kulturnih prireditev, za svoje projekte pa večkrat ustvari tudi scenografijo in/ali kostumografijo. Njegove uprizoritve so gostovale na prestižnih festivalih doma in v tujini, za svoje režije in predstave pa je prejel številne ugledne nagrade doma in v tujini, med drugim zlato ptico ter posebno nagrado Borštnikovega srečanja leta 2002 in nagrado za estetski preboj na Borštnikovem srečanju leta 2005.