Vloga Medeje velja med igralkami za eno najzahtevnejših. Mitska zgodba o Medeji, ki se svojemu nezvestemu možu ma­ščuje z najbolj nedoumljivim med zločini, - umorom njunih otrok, dobi pri Seneki razsežnosti, ki daleč presegajo intimna, družinska razmerja, so zapisali v Drami. Kot pojasnjuje glavna igralka, se je pri pripravi na svojo različico tragične polboginje želela ogledati Medejo Larsa von Trierja in Pasolinijevo Medejo, a je po nekaj minutah predvajanje ustavila, ker je začutila, da jo tuj pogled na ta znameniti mit hromi. "Kot da me moti podoba druge ženske, moti njena pot v pekel. Zdelo se mi je, da pripada zgolj njej, moja pa bo in mora biti prav gotovo drugačna. Igralci si vlogo prilastimo in jo kot ljubosumni čuvaji branimo in ustvarjamo do poslednjega diha. In ne vem …. lahko bi me nekaj že videnega tako prevzelo, da bi zameglilo moj proces dela in mi povzročalo preveč preglavic," pravi izvrstna igralka, ki je v svoji več kot 20 let trajajoči karieri prejela že številne nagrade.

Prvič je na slovenskem odru uprizorjena Senekova Medeja. V čem se razlikuje od Evripidove?

Načeloma razlike izhajajo iz dejstev, da je bil Evripid gledališki praktik, Seneka pa predvsem filozof, govornik in državnik – nobenih dokazov nimamo, da bi bile njegove tragedije kdaj uprizorjene. Prav gotovo pa je bila družbenopolitično ozračje v petem stoletju pr. Kr. v demokratičnih Atenah zelo drugačno od tistega v Neronovem Rimu. In gotovo je tudi, da so prakse uprizarjanja in pisanja dramatike v petih stoletjih doživele razvoj in z njim povezane spremembe. In ne nazadnje je razlika tudi v tem, da je Medejo Evripid naredil za naklepno morilko otrok in s tem igral na karto presenečenja, Seneka pa jo je tako že dobil in ni potreboval drugih odvodov.

V svoji karieri ste odigrali številne izjemne like. Kam bi med njimi uvrstili Medejo? Gre za najtežji igralski oreh doslej?

Vsekakor Medeja sodi med najkompleksnejše in prav gotovo tudi med največje izzive, ki mi jih ponuja moj poklic. Vloga zahteva izkušenost in moč, ki sem jo kot igralka lahko črpala skozi večletna prehajanja vseh mogočih stanj in odnosov, ki so me bogatila, razstavljala in obenem sestavljala. Ne vem, ali gre za najtežji igralski oreh doslej. Po navadi je tako, da me zadnja vloga vedno najmočneje zaznamuje in kot taka je, trenutno seveda, najtežja in s tem tudi najljubša.

Vloga Medeje je zelo zahtevna. Kako ste se je lotili? Ste pogledali prejšnje uprizoritve? Pred nekaj leti jo je, recimo, igrala Alma Prica v Pandurjevi različici. Koliko "kopanja" je potrebnega po notranjosti, da se ustvari takšna vloga?

Pandurjeve Medeje, v kateri kraljuje Alma, si žal nisem uspela ogledati. Upam, da bom to priložnost še imela, ker seveda verjamem, da je veličastna. Za ogled sem si pripravila von Trierjevo Medejo, prav tako tudi Pasolinijevo, a sem po nekaj minutah predvajanje ustavila, ker sem začutila, da me tuj pogled na ta znameniti mit hromi. Kot da me moti podoba druge ženske, moti njena pot v pekel. Zdelo se mi je, da pripada zgolj njej, moja pa bo in mora biti prav gotovo drugačna. Igralci si vlogo prilastimo in jo kot ljubosumni čuvaji branimo in ustvarjamo do poslednjega diha. In ne vem … lahko bi me nekaj že videnega tako prevzelo, da bi zameglilo moj proces dela in mi povzročalo preveč preglavic.

Ja, kopanja je bilo pa res veliko. Kar nekaj rovov v svoji notranjosti sem na novo odkrila in se z njimi spopadla, da sem jo lahko spoznala in zagledala v vsej njeni bolečini, ki narekuje tako srhljiva dejanja.

Vas je ta vloga kaj spremenila? Ali je ob vrnitvi domov z vaje oz. zdaj s predstave težko "sleči" plašč take vloge?

Morda pa bom tokrat le odgovorila drugače. Ti dve vprašanji me namreč spremljata prav v vsakem intervjuju. Pa naj gre za vloge lahkotnega značaja ali bolj dramatične narave. Vedno odgovorim, da je to moj poklic in da je zagotovo vpet v moje življenje močneje, kot bi bil morda kateri drug, a da z izbrisom maske in odhodom iz gledališča osebo pustim tako na odru in delno tudi v svoji garderobi, domov pa pridem kot utrujena ženska in mati Nataša Barbara. No, seveda je še vedno večinoma tako, in dom zaradi Medeje prav nič ne trpi (smeh), ampak zdi se mi, da se je v meni nekaj spremenilo. Kot da bi skozi to vlogo najmočneje začutila vonj smrti. Brezizhodnost položaja, v katerem Medeja krčevito blazni in kriči po odrešitvi, je tako strašljiva, da me, ko ji dovolim, da je v meni, zazebe v drobovje in me ne spusti tako zlahka. Tako mislim, da se je v meni povečal občutek hvaležnosti. Do vsega in do vseh.

Koliko oz. kako je potekalo sodelovanje z režiserko in tudi scenografko Meto Hočevar in drugimi ustvarjalci predstave?

Meta Hočevar je že nekaj let govorila, da želi narediti Medejo z menoj v naslovni vlogi. Sodelovali sva že leta 2002, pri predstavi C. Churchill z naslovom »Daleč stran«, tako da sva se takrat tudi pobliže spoznali. Prav tako sem sodelovala pri bralni uprizoritvi Senekove Medeje v Mali Drami in to je bil nekakšen uvod za Medejo na Velikem odru SNG Drame. Potem sva se kar nekajkrat dobili pred začetkom uradnega študija in bila sem podrobno seznanjena z njenimi pogledi in željami, ki jih je gojila v povezavi z menoj. Najini pogovori so bili tako polni in obetajoči, da sem komaj čakala, da ji pokažem, ali jo prav razumem. In zdi se mi, da sva že od začetka govorili isto zgodbo. Občutek simbioze so nadgradili še ostali ustvarjalci te predstave. Od prevajalke in dramaturginje Jere Ivanc, ki mi je, kot igralki, s svojim izvrstnim prevodom zelo pomagala, da sem skozi besede lahko izrazila vsa stanja, ki premetavajo to blazno žensko. Do asistentke režije Eve Kokalj, ki mi je s svojo mladostno logiko neverjetno odpirala vprašanja in dvome, ki so bila potrebna za razvoj mojega lika. Pa seveda lektor Aljoša Arko, ki je imel pri tej predstavi, ki je tako rekoč besedna drama, kar zahtevno nalogo.

Prvič sem začutila posebno pripadnost temu projektu tudi pri šepetalki Gaji Poschl. Ne samo, da je profesionalno opravljala svoje delo, tako kot pri vsaki predstavi do zdaj, ampak je aktivno posegala v naša razmišljanja in s tem dajala občutek večje vrednosti samega projekta. Igralci Maja Sever, Ivo Ban, Matjaž Tribušon in Zvone Hribar pa so vedno odlični in delo z njimi je čisti užitek. Popolnoma svojstven prispevek predstavi pa dajeta Drago Ivanuša in Enos Kugler, ki z mojstrskim izvajanjem glasbe v živo predstavi dajeta drugo razsežnost. Ne bom pozabila vaje, ko sta prvič predstavila svoje delo. Igralci smo se posedli v dvorano in imeli intimni koncert, ki me je razorožil in vedela sem, da imam kot Medeja v predstavi svoja zaveznika. Drago je ustvaril glasbo, ki radikalno podpre Medejino bolečino in jo nezavedno pelje k odrešitvi. Pelje v smrt. Obenem z oblikovalcem videa, Nejcem Sajetom, virtuozno in pretresljivo.
Na tiskovni konferenci je Hočevarjeva dejala, da je bila pri predstavi ključna izbira igralke, ki mora biti po njenem mnenju "za vlogo Medeje rojena, da zmore tak igralski izziv". Kako se ob tem počutite? Vas pričakovanja hromijo ali se ne ozirate nanje?

Vlivajo strahospoštovanje in večjo odgovornost. Če sem iskrena, pa name nimajo večjega vpliva. Vsako vlogo želim zgraditi najbolje, kot znam.

Štefka Drolc je v nedavnem intervjuju na vprašanje, katero vlogo je najtežje odigrala, dejala, da je bila to prav Medeja, da se je izjemno težko vživela vanjo oz. je bilo Medejino pokončanje lastnih otrok zanjo kot mamo tako nedoumljivo, da ji je bila vloga res zelo težka. Kako vi v tem vidiku gledate na Medejo?

Če bi se vloge lotila z osebnim pristopom, kot mati, bi bila zame neizvedljiva. Ker je preprosto ne bi mogla ne razumeti niti braniti. Tako seveda nisem brskala v to smer, ampak sem gradila Medejo skozi Seneko in Meto Hočevar. S podobno »težavo« sem se spoprijela že pri filmu režiserja Janeza Lapajneta »Osebna prtljaga«, kjer sem igrala mater, katere otrok se v prometni nesreči tako hudo poškoduje, da obstaja zgolj vprašanje časa, kdaj bo umrl. Imela sem možnost izbire, da privolim v odklop medicinskih aparatov. In če sem pomislila na to skozi prizmo svojega materinstva, sem takoj ugotovila, da tako ne bo šlo, in sem se skrila za lik Mojce in lažje ustvarila vlogo. Tako seveda dobro razumem, kaj pravi gospa Štefka Drolc, in morda imam srečo, da je zasnova naše predstave in pravzaprav material Senekove Medeje, drugačna od Evripidove. Tukaj otroka s smrtjo odrešim, saj grem z njima tudi sama.

Danes je ženska načeloma veliko bolj samostojna, neodvisna, še vedno pa so čustva tista, ki poganjajo njen, pa ne njen, temveč seveda ves človeški smoter. Tudi danes je veliko "Medej", ki so pripravljene žrtvovati vse za ljubezen, uspeh, denar, pa se ne zavedajo svoje blaznosti. Kako gledate na razmerje med cilji in sredstvi, ki dosego tega cilja opravičujejo oz. upravičujejo?

Odvzeti življenje komur koli je narobe. Ne samo, da je kaznivo, to je najmanj. Preprosto nihče nima pravice končati tujega življenja. In takoj, ko sem tole napisala, sem se ustavila. Kaj pa evtanazija? Ne vem. Če bi se sama znašla v položaju zgolj vegetiranja, bi verjetno želela, da mi pomagajo v smrt. Ampak, kot pravim … ne vem. Mislim pa, da me ne sprašujete o tem. Svet poganjata ljubezen in sovraštvo. Vse se rodi iz ljubezni in velikokrat umre zaradi sovraštva. A ni to srhljivo? Kaj pa naš um? Bistrost? Inteligenca? Vse izgine … vse umre … ko človeka vodi čustvo. In kot je to strašljivo, je obenem lepo. Zgodbe novodobnih Medej so si neverjetno podobne. Brezup, izguba ljubezni, maščevanje, morda tudi alkohol in zločin je tu. Ženska izbere najhujše orožje zoper očeta svojih otrok. In s tem, ko ubije otroka, ubije njega in sebe. Izniči obstoj. Ne znam si predstavljati, da se lahko zamegli um do te mere. Glede Medeje pa … pa če tudi se v stroki umor otrok imenuje Medejin sindrom, vseeno ne smemo pozabiti, da je bila Medeja polčlovek, polboginja. In kot taka lahko v smrti živi drugačno posmrtno življenje kot človek. Njen ded je Sonce in umik iz tostranstva je umik v rumeno. V toplo in nežno. In če odide tudi sama, potem postane rumeno, belo. In zgolj tako jo lahko upravičim.

Kaj je tisto, kar ste vi hoteli oživiti v liku Medeje, pa mogoče v drugih postavitvah tega ni bilo zaslediti?

Mislim, da sem s prejšnjim vprašanjem že odgovorila. Seneka ponuja možnost odrešitve. Ne poznam drugih uprizoritev, pri naši pa gre za zadnji krik ranjene živali in spoznanje, da se bo njenim otrokom v posmrtnem življenju prav gotovo lepše godilo kot na zemlji, kjer bi bila večno obsojena kot otroka zločinke in begunke. Nikjer ni zagotovila, da ju bo Jazon varoval, kot se spodobi. Nasprotno. In ker je predstava zasnovana kot zagovor in ste gledalci porota, je seveda moja želja, da mi prisluhnete in da morda, skozi mojo pripoved spremenite svojo obsodbo. Pravim, morda! Želimo samo, da zaslišite. In to je v današnjem času pravzaprav ogromno.

Ste iz predstave ohranili kakšno osebno spoznanje? Tisto splošno ostaja brezčasno: sovraštvo in spletke v boju za oblast ne poznajo meja.

Da je življenje zavozlano. Da je ohraniti samega sebe in s tem ne poškodovati drugih, izjemno naporno. Da je roditi … blagoslov in ohraniti … nuja. Da je biti … hvaležnost.

Česa se boste lotili po Medeji? Lahko predvidevamo, da nekaj "lažjega", da se boste po tako težki vlogi kot igralka lažje regenerirali?

Če je Thomas Mann nekaj lažjega, potem prav gotovo (smeh). V maju začnem vaje za predstavo dramatiziranega besedila po romanu Thomasa Manna Čarobna gora v režiji Mateje Koležnik.