Puškinova lirična povest Jevgenij Onjegin, ki jo je sam podnaslovil z Roman v verzih, je v nadaljevanjih izšla v letih 1825 in 1832, v celoti pa leta 1833. Vse od tedaj je bila prelita v gledališke in baletne predstave, operne uprizoritve ter v serijo in film.

Sorodna novica Jevgenij Onjegin: odvečni človek za vse čase in priložnosti

Peter Iljič Čajkovski je Puškinovo delo prelil v lirično opero, ki je praizvedbo doživela v Moskvi leta 1879. Libreto je delo Konstantina Sjilovskega in skladateljevega brata Modesta Iljiča Čajkovskega.

Opera je bila na Slovenskem prvič v celoti uprizorjena v Ljubljani leta 1903. Šest let pozneje smo dobili prvi slovenski prevod Puškinovega dela, za kar je takrat poskrbel Ivan Prijatelj. (Pozneje sta sledila še prevoda Mileta Klopčiča in Rada Bordona.)

Za najnovejšo priredbo opere Čajkovskega pa bo poskrbela pariška operna hiša, kjer so režijo zaupali Ralphu Fiennesu, kar bo njegov prvi podvig kot operni režiser. Uprizoritev v Palais Garnier si bo mogoče ogledati med 26. januarjem in 27. februarjem, piše Associated Press (AP).

V naslovni vlogi bo nastopil rusko-avstrijski baritonist Boris Pinkhasovich, Tatiano bo upodobila armenska sopranistka Ruzan Mantashyan, lik Lenskega bo oživil ukrajinski tenorist Bogdan Volkov, ameriška mezzosopranistka Susan Graham pa Tatjanino mater Larino. Kot so še sporočili iz pariške opere, bo večino uprizoritev dirigiral Semyon Bychkov, Michael Levine bo podpisal scenografijo, Annemarie Woods pa kostumografijo.

Celovečerec Onjegin: projekt sorojencev Fiennes
A to ne bo prvo pečanje Ralpha Fiennesa s to rusko klasiko. Leta 1999 je namreč prav v naslovni vlogi nastopil v celovečercu v angleščini naslovljenem Onegin, ki ga je režirala njegova sestra Martha Fiennes. Za glasbo v filmu je poskrbel njun brat Magnus Fiennes, njihova sestra Sophie Fiennes pa je nastopila v eni od manjših vlog. Tatjano je upodobila Liv Tyler, Lenskega pa Toby Stephens.

Prototip vsega naveličanega privilegiranca
Jevgenij Onjegin je utelešenje (anti)junaka. Gre za bogatega plemiča, ki se prenasiti svojega razuzdanega življenja v Petrogradu, čemur sledi naveličanost življenja, ki tudi takrat ni bila redka med mladimi privilegiranci. Tudi zaradi umirajočega strica se preseli na podeželje, kjer spozna Vladimirja Lenskega, zaročenca Olge Larine in njeno starejšo sestro Tatjano, ki pa se zaljubi vanj.

A Onjegina pri njegovem ravnanju vodi pomanjkanje sočutja in zavedanja vpliva svojih dejanj na življenja drugih – podvržen je predvsem svojemu eksistencialnemu dolgočasju in cinizmu, kar pa na koncu metaforično pokoplje tudi njega, ki le še brezciljno blodi po svetu.