Predstavo je režiral Jaša Koceli, dramaturgijo in novi prevod pa podpisuje Eva Mahkovic.
Filozof, dramatik in romanopisec Sartre je besedilo napisal v zadnjem letu druge svetovne vojne. Po besedah direktorice in umetniške vodje MGL-ja Barbare Hieng Samobor so si ravno eksistencialisti in absurdisti upali najgloblje razmišljati o povsem konkretnih in obenem zelo filozofskih vprašanjih, ki jih je za seboj potegnila izkušnja obeh svetovnih spopadov.

Garcin, Ines in Estelle se po smrti znajdejo v nenavadni sobi brez oken. Zelo je vroče, nenehno gori luč, vrata so zaklenjena, zvonec pa večinoma ne deluje. Skrivnostni sobar jim pove, da bodo ostali tukaj za vedno in da nikoli več ne bodo spali. Čeprav se od prej ne poznajo, kmalu ugotovijo, da jih v ta prostor ni privedlo naključje, prav tako, da so se znašli v peklu, v katerem sicer ne bodo trpeli fizičnega mučenja, so pa obsojeni na večno sobivanje in medsebojno psihično torturo, je mogoče prebrati o predstavi.

Klasika tudi jezikovno vstopi v današnji čas
Kot pravi Eva Mahkovic, je treba klasike, med katere spada tudi Sartre, jezikovno posodabljati, približati jezik današnjemu času, a hkrati ne spreminjati osnovnega konteksta. Ko pa so besedilo, ki je zelo tezno, odprli na vajah, se je izkazalo, da vsebuje preveč besed in da ga je treba skrčiti. Odnose med liki je bilo treba čim bolj kondenzirati in z besedami ustvariti napetosti med njimi. Da bi to dosegli, so črtali velik del besedila, pri tem pa niso odstranili nobenega od vidikov odnosov med liki, ampak so jih le še zaostrili.

Soočeni z nočno moro vsega, kar se je potiskalo stran
Jaša Koceli pravi, da je Sartrova provokacija ponazoritve pekla intrigantna in da so jo vzeli kot izziv. Sam razume začetne didaskalije kot duhovito domislico, obenem pa past za ustvarjalce. Vsak ustvarjalec predstave mora priti do svoje domislice, je prepričan, in to so tudi poskušali. Zaprta vrata razume režiser kot mehanizem, v katerega lahko vstopi vsak izmed nas, kot zrcalo vseh naših zatohlosti. Igralci so ustvarjali like, ki so prepričljivi ljudje iz vsakdanjega življenja, soočeni z radikalnim položajem, v katerem prihaja pred njih in jih duši vse, kar so vse življenje skrivali.

V predstavi med drugim igra Tjaša Železnik, ki pravi, da med branjem njen lik ne deluje posebej kompleksno. Med pogovori in razmišljanjem pa so poskušali iti dlje od tega. Sartre igralcu daje dobro podstat, ki mu dovoljuje, da gre lahko dlje in da o liku razmišlja širše, pove igralka. V predstavi igrajo še Diana Kolenc k. g., Boris Kerč in Gal Oblak k. g.

Peti igralec je scenografija
Pomembna je scenografija, ki jo Barbara Hieng Samobor opisuje kot "petega igralca". Scenograf Darjan Mihaljovič Cerar je pri oblikovanju prostora sledil konceptu zaprtosti, izoliranosti in utesnjenosti. Vendar tega niso želeli doseči le z gledališko imaginacijo, temveč so želeli zgraditi konkreten zaprt prostor.

Kostumografka je Branka Pavlić Guček, avtor glasbe Miha Petric, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos.

Sartrova Zaprta vrata so letos tudi na seznamu besedil za maturitetni esej pri slovenščini.