Novico o smrti so sporočili iz Slovenskega ljudskega gledališča (SLG) Celje, kjer je igralec deloval v ansamblu od leta 1962 pa vse do upokojitve v sezoni 1999/2000.

Rodil se je leta 1935 na Vrhniki, študiral pa na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani v letniku Mire Danilove. Absolviral je z vlogo Andreja v igri Med štirimi stenami leta 1962.

"Ustvaril je skoraj 160 vlog, pomemben pečat pa je pustil tudi v slovenskem filmu in na televiziji. Slovel je po prefinjeni, študiozni in intuitivno poglobljeni igri," so opisali v celjskem gledališču, kjer ga postavljajo "ob bok vsem največjim slovenskim igralcem druge polovice 20. stoletja od Severja do Šugmana. (...) Skratka, vsestranski, izjemen talent, kar je velika redkost tudi v svetovnem merilu."

Na svoji igralski koži je izkusil vloge od Kreona, Glasnika in Teiresiasa, mimo Leara in cele vrste Molièrovih junakov, Sganarella, Doranta, Klitandra, pa vseh treh osrednjih moških pri Čehovu, Trigorina, Veršinina in Astrova in mnogih Ibsenovih likov, Hovstada, dr. Wangla, Solnessa, pastorja Mandersa, Anouilhove, Weissove junake, Valmonta v Eksploziji spomina Heinerja Millerja in še vrste drugih.

Poleg Borštnikovega prstana je med drugim dobil tudi nagrado Prešernovega sklada, dve Borštnikovi nagradi in nagrado sklada Staneta Severja. Jernej Novak je v utemeljitvi za Borštnikov prstan med drugim zapisal: "Janez Bermež je izjemen govorec, po sodbi strokovnjakov, gledaliških lektorjev najboljši med slovenskimi igralci. Njegov glas je sonoričen, govorica razkošno modulirana, izreka natančna. Kljub značilni intonaciji ni nikoli stereotipen, vedno je prefinjen v izrazu, pa naj izreka grobost ali liričnost. Sledi strukturi verza, dojemljiv je za sočasnost govorjenega jezika, odprt, moderen."

Bermež je v enem od intervjujev dejal, da mu je bil še posebej pri srcu lik Hermana Celjskega, igral ga je tudi na celjskem gradu, saj mu je vloga odprla diapazon veličastnih čustvenih stanj. Ponosen je bil, da je preigral celoten Cankarjev opus, večinoma pod vodstvom Mileta Koruna.

Eden redkih, ki je preigral tako rekoč celotnega Cankarja
V celjskem gledališču pravijo, da je bil vsekakor eden redkih, ki je preigral tako rekoč celotnega Cankarja: Maksa v Kralju na Betajnovi, Ščuko in dr. Grozda v komediji Za narodov blagor, dr. Mlakarja v Romantičnih dušah, Nadučitelja in Župnika v Hlapcih, Dacarja v Pohujšanju in Poljanca v Lepi Vidi.

Njegove igralske upodobitve so prežele tudi velika platna in male zaslone, med drugim je zaigral v filmih Moj ata socialistični kulak Matjaža Klopčiča, Nasvidenje v naslednji vojni Živojina Pavlovića ter Draga moja Iza in Na klancu, oboje v režiji Vojka Duletića.