Likovnik in lutkar Omerzu slovi po svoji zelo prepoznavni estetiki, ki jo določa izrazita simbolika, polna tišin, drobnih premikov in igre svetlobe. Takšna estetika je naselila tudi njegovo novo predstavo Hiša Marije Pomočnice, ki jo je za oder priredil po Cankarjevem romanu. Premieri predstave za odrasle v SMG sta bili v spodnji dvorani, ki ima, kot je naznanila direktorica gledališča Uršula Cetinski, nove sedeže. Časi neudobnega spremljanja gledališkega dogodka so torej minili.

Cankar "kar kliče po lutkah"
Kot je na novinarski konferenci povedal Omerzu, režiser in avtor likovne zasnove ter priredbe, mu je Cankar zelo blizu, sploh s svojo simboliko, "ki kar kliče po lutkah". Omerzuju so blizu tudi različna soočenja, pa naj bodo to likovna dela, postavljena v zelo "močen" prostor, ali tista med lutko in igralcem. V Hiši Marije Pomočnice igralke in igralci animirajo velike lutke, nekakšne alter ege.

V pričujoči predstavi je tako razvijal razmišljanja, katerim je svoje pridala tudi Olga Kacjan, ki v predstavi nastopa kot Sestra Cecilija. Kacjanova je povedala, da njena Cecilija kljub vseprisotni smrti ohranja vero v življenje. V romanu in tudi v predstavi je Cecilija avtoriteta, ki pa, tako Kacjanova, ne more preživeti, če ne obdrži sočutja.

Omerzu je še dodal, da je besedilo, po katerem je nastala predstava, med dramatizacijo in scenarijem. Like je sicer skrčil na najpomembnejše, sicer pa se besedila ni dotikal, nič ni dopisoval, saj se mu zdi, da je Cankarjev jezik tako močen, da ne bi prenesel dopolnil oziroma jezika drugega avtorja.

Res pa je tudi, da v predstavi, ki je nastala v koprodukciji z Umetniškim društvom Konj, ni poudarek na besedi, pač pa na drugih značilno "omerzujevskih" elementih.