Premiera predstave Kokkola bo drevi ob 19.30 v SLG-ju Celje, ponovitve sledijo še 5., 17. in 18. aprila.

Kokkola je prvo na kakem slovenskem odru uprizorjeno delo, ki ga podpisuje Leea Klemola. Po besedah režiserke Žive Bizovičar delo na duhovit, mestoma ciničen način problematizira centralizacijo, mrtvost malih krajev in izgubljenost mlajše generacije, ki v mrtvilu vaške skupnosti težko najde svoje mesto ali smisel.

Čeprav je dogajanje umeščeno na Finsko, je režiserko ob branju ves čas spominjalo na lasten dom, na čudno domačnost in nostalgijo po njenem rodnem kraju in tesnobo ter pomanjkanje možnosti, da bi si v njem ustvarila samostojno življenje. Avtorica je v besedilo vpeljala tudi elemente finske folklore, ki jih ironizira in z njimi kaže na absurdnost človeške potrebe po bližini in ustvarjanju skupnosti.

V predstavi spremljamo Marttija Piana Larssona, Arijoutsija Zachariasa Prittinena in Harrija Lommarka, ki vodijo posebno podjetje za osebne storitve. Po zapuščenih ulicah Kokkole se vozijo z avtobusom in iščejo ljudi, ki bi potrebovali njihovo pomoč, in s tem možnost hitrega zaslužka in ne nazadnje smisel življenja. Prek Piana in dvojice sodelavcev gledalci spoznajo nabor vaških posebnežev, od katerih ima vsak svoje skrite želje, ki pa so nedosegljive. Čeprav je njegova pomoč večinoma nezaželena, Piano s svojima zaposlenima poskuša reševati situacije ter s tem skriti lastno praznino in nezmožnost polnega življenja, so zapisali v gledališču.

Po besedah dramaturga predstave Nika Žnidaršiča leži posebnost besedila tudi v njegovem jeziku in v izbiri narečja. V izvornem besedilu skoraj vsi liki govorijo v kokkolskem narečju. Ko so iskali vzporedno narečje slovenščine, sta se z režiserko hotela izogniti nevtralnim narečjem, ki so v gledališču navadno izkoriščena za ceneno zabavanje občinstva.

Posledično sta se režiserka in dramaturg odločila za narečje, ki s seboj prinese vsaj nekaj tega, kar nosi kokkolsko, hkrati pa omogoča tudi jasno in zaznamovano čustveno izražanje. "Tako smo prišli do zasavščine, ki v svojih legah podpira svet, v katerem se giblje besedilo – narečje ne spremeni le besed, melodije in govora, temveč, morda celo pomembnejše, spremeni odnos; nekatera čustva podpre, druga popolnoma prepreči," je pojasnil dramaturg. Slovenski prevod podpisuje Julija Potrč Šavli, lektor in prevajalec v zasavsko narečje je Jaša Drnovšek.

Igralec Urban Kuntarič ocenjuje, da je predstava komična v svoji tragičnosti. Omenjeni Piano namreč zazna, da je njegovo življenje popolnoma brezsmiselno, zato vedno znova pada v komične situacije, zlasti ko pomaga drugim osmisliti njihovo življenje in si na ta način osmisli tudi svojega. Kuntarič vidi specifičnost besedila v zasavskem narečju, ki je za igralsko ekipo predstavljalo svojevrsten izziv.

Igralka Lučka Počkaj je glede zahtevnosti vloge Marje-Terttu Zeppelin povedala, da je vidikov več in da so vsi skupaj predstavljajo zahtevno nalogo. Gre za pester lik, ki je disfunkcionalen in patološki. Vidiki so zahtevni, a tudi prijetni. "Človek ni tako osamljen, če mu družbo dela telo," je ena njenih najljubših replik. Po oceni igralca Gregorja Zorca, ki v predstavi nastopa kot gost, je bilo učenje zasavščine zelo zahtevna naloga, saj je bilo treba odvreči neko svoje jezikovno orodje in ga na novo naložiti. Poudaril je tudi, da je predstava v bistvu sestavljena iz precej absurdnih situacij, ki pa jih je bilo treba nekako "prizemljiti".

Dramatičarka in režiserka Leea Klemola (1965), ki je kariero začela kot igralka, prebija meje gledališča in ustvarja izrazne oblike, ki so nove, drzne in iskrene. V njenih dramah sta vulgarno in sveto neločljivi, meje med človekom in živaljo pa zabrisane.

Njeno najbolj znano delo je Arktična trilogija – prvi del, Kokkola, je divja tragikomedija, ki je v finsko gledališče vnesla popolnoma nov glas in slog ter požela odobravanje doma in v tujini. Druga dva dela trilogije – Kohti kylmempaa in New Karleby – pa sta neolepšano in inteligentno nadgradila tematiko mraza, ljubezni in hrepenenja.

Poleg omenjenih v predstavi igrajo še Lovro Zafred, Damjan M. Trbovc, Maša Grošelj, Eva Stražar, Barbara Medvešček, David Čeh, Aljoša Koltak, Jagoda Tovirac in Žan Brelih Hatunić. Scenograf je Lin Martin Japelj, kostumografka Nina Čehovin, avtor glasbe Gašper Lovrec, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, lektorica Živa Čebulj, oblikovalec in izdelovalec tjulnja Gregor Lorenci, asistentka kostumografke je Zala Jenček in asistentka lektorjev Maša Milčinski.