"Nikoli mi ni uspelo razumeti povodov in vzrokov za vojno, zlasti ne tedaj. Zdaj, ko po toliko letih morda več vem, se mi zdi, da sem postal nekakšen kameleon. Ko sem s Hrvati, razumem njih, enako je z Muslimani in Srbi. Zdi se mi, da bi lahko celo napisal roman kot Zelig Woodyja Allena, ki postane oseba, s katero se druži. Nimam druge identitete, razen tega, da sem se rodil v Osijeku," je v oddaji NaGlas! dejal pisatelj Nenad Rizvanović, ki ga je zaznamovalo odraščanje v narodnostno mešanem mestu na skrajnem vzhodu Hrvaške, ki ga je vojna na začetku 90. let dodobra premešala.

O Osijeku in značilni ravničarski miselnosti tamkajšnjih ljudi bo Rizvanović spregovoril skozi družinsko zgodbo treh generacij moških v romanu, ki ga je prav danes začel pisati v Novem mestu. Do konca decembra bo namreč gost pisateljske rezidence založbe Goga. V oddaji NaGlas! je razkril, kako ga je oblikovalo mesto, v katerem je odraščal.

Zbirka zgodb Zemlja pleše govori o vojnih dogodkih v Osijeku leta 1991. Koliko je odsev krute stvarnosti, v kakršni so se našle številne družine v Osijeku, v izrazito narodnostno mešanem okolju? Do izbruha vojne številni sploh niso vedeli, katere narodnosti so ...

Nisem se hotel ukvarjati z vojno, to ni vojna književnost, to me ne zanima. Zanimale so me intimne zgodbe, intimne usode, zlasti ljudi, ki so vojno pričakali nepripravljeni, ki se v njej niso znašli, ki sploh niso vedeli, ali naj kaj ukrenejo. Ostali so v nekem vakuumu, pogosto gre za tragične usode in zdelo se mi je, da lahko napišem le to. Nisem hotel vojne književnosti, politične ali družbene razsežnosti. Poskušal sem povedati to, kar sem videl, kar mi je uspelo razumeti, zgodbe teh ljudi. Mislim, da sem v teh zgodbah zapisal stvari, ki bodo ostale in ki imajo neko vrednost.

Sami ste iz narodnostno mešane družine. Kako vas je mešana identiteta opredelila pri tem, kar ste in kar delate?
Dolgo sem mislil, da je to velika prednost, na koncu pa sem tudi sam ostal v nekem vakuumu in nikoli mi ni uspelo razumeti povodov in vzrokov za vojno, zlasti ne tedaj. Zdaj, ko po toliko letih morda več vem, se mi zdi, da sem postal nekakšen kameleon. Ko sem s Hrvati, razumem njih, enako je z Muslimani in Srbi. Zdi se mi, da bi lahko celo napisal roman kot Zelig Woodyja Allena, ki postane oseba, s katero se druži. Lahko bi bil Srb, Hrvat in Musliman. Vprašanje identitete je zame že malo komično, čeprav je danes morda bolj tragično kot kdaj prej.

Kako danes, s časovne razdalje, razumete tako krvav spopad v tako mešanem okolju, kot je Osijek?
Osijek je zelo čudno okolje. Njegova narava je večkulturna. V 19. stoletju se ljudje niso opredeljevali za Hrvate, muslimane, Srbe, Slovence, Madžare ali Jude. Vilma Vukelić je v nemščini napisala temeljno knjigo o Osijeku, bila je Judinja. Po drugi strani ima Osijek dolgo tradicijo političnega oportunizma. Pod Ogrsko so bili vsi Madžari. Zelo težko je pojasniti razloge za spopad. Najpomembneje je, da je bil ta spopad vendarle uvožen in nima zveze z naravo mesta. Osiješki župan, član SDP-ja, profesor Bognar, je izjavil, da so v Osijeku l. 1991 izvedli notranjo in zunanjo agresijo. Notranja agresija se je zgodila že med letoma 1941 in 1945. Kar naprej imamo neko notranjo vojno proti osiješki naravi, ki je nenarodnostna, večkulturna, ravničarska. Dolgo bi lahko pripovedoval, kaj vse se je zgodilo.

Zadnjih 20 let živite v Zagrebu, Osijek pa ostaja neusahljiva tema. Zdaj boste v Novem mestu kot gost založbe Goga pisali roman o Osijeku. O čem bo tekla beseda?

Nimam druge identitete, razen tega, da sem se rodil v Osijeku. Drugo je smešno. Nimam pisati o ničemer drugem. Napisal bom družinski roman, ki se dogaja leta 1976. Prek treh rodov bom napisal humoristično-tragično zgodbo o tem, kar sva govorila. Dejstvo je, da me je to mesto opredelilo pri vsem. Zanimanje za njegove druge identitete, ki niso moje družinske, madžarsko, judovsko in nemško, sem dobil prek tega mesta. Sčasoma sem sprejel te identitete, ki niso moje. Postal sem germanofil, ljubitelj judovske književnosti in velik privrženec Madžarov. Po malem uresničujem zeligovsko projekcijo, ki mi ustreza.
To je urbana zgodba.
Seveda.

Slovenija kot navdih?
Za nas, ki smo odraščali in dozorevali v 80. letih, se je slovenska književnost in kultura zdela kot dominantna jugoslovanska kultura. Za takšne, kot sem jaz. Odkritje slovenskih glasbenikov, pisateljev, književnikov, ta vtis je ostal do danes. Kot številni drugi sem bil navdušen nad tem eskapizmom in slovensko željo po svobodi. Ta del je ostal, danes sem po svoje ujetnik teh starih vtisov in se v Sloveniji ne počutim kot tujec. To je še en imaginaren, vakuumski prostor, v katerem se dobro znajdem.
Vašo zbirko zgodb Zemlja pleše smo v slovenskem prevodu opazili na ljubljanskem knjižnem sejmu. Bilo je še nekaj prevodov iz hrvaščine v slovenščino. Je hrvaška književnost bolj navzoča v Sloveniji kot obratno? Kako ocenjujete to razmerje?

Mislim, da je podobno. Iz več razlogov je hrvaška književnost v Sloveniji opaznejša. Mislim, da za to obstaja vrsta razlogov. Eden je, da je hrvaško založništvo zadnja leta v krizi, slovensko založništvo pa te krize ne pozna. Slovenski založniki morda celo več vlagajo v promocijo pisateljev, zato so Jergović, Ferić, Boris Dežulović vidnejši in navzoči, čeprav ne mislim, da so boljši od slovenskih pisateljev.
Aleš Čar ima, na primer, izjemen roman, ki je preveden v hrvaščino, toda krizno stanje v založništvu je povzročilo, da slovenski pisatelji na Hrvaškem niso tako vidni, kot si to zaslužijo njihova nova dela. Vendar pa mislim, da je komunikacija na zelo solidni ravni.