Opus enega ključnih predstavnikov modernizma na Slovenskem je obsežen tako po številu del kot tudi po raznovrstnosti.

Tršarjeva izjemna dela, vse od monumentalnega javnega kiparstva do male plastike, je mogoče najti v vseh preglednih publikacijah slovenske likovne umetnosti 20. stoletja. Prepoznaven je tudi po delih v drugih likovnih medijih: njegov opus obsega tudi risbo, slikarstvo, scenografijo, grafiko, keramiko, tapiserijo in knjižno opremo.

Drago Tršar se je rodil leta 1927 v Planini pri Rakeku. Po končani meščanski šoli na Rakeku se je vpisal na tečaje večerne risarske šole Franceta Goršeta in nato delal v ateljeju oziroma se učil pri Borisu Kalinu. Po osvoboditvi se je vpisal na ljubljansko Akademijo za likovno umetnost in študij kiparstva končal leta 1951. Med njegovi profesorji so bili Zdenko Kalin, Karel Putrih in Peter Loboda. Obiskoval je tudi kiparsko specialko pri Frančišku Smerduju.

Kozmopolitska kariera
Med letoma 1951 in 1959 je bil v svobodnem poklicu. Takrat je dobil tudi prva naročila za v njegovem opusu sicer številne javne plastike in spomenike. Med letoma 1953 in 1955 je bil član Skupine ali Grupe 53. Potoval je v Pariz, s štipendijo Prešernovega sklada je študijsko potoval še po Italiji, leta 1957 je bil v Egiptu, nato na Nizozemskem in v Belgiji. V parku Middelheim, ki je del Muzeja Middelheim v Antwerpnu, še danes stoji njegovo delo Manifestanti iz leta 1957.

Pozneje je potoval oziroma se študijsko izpopolnjeval tudi v takratni Sovjetski zvezi, Nemčiji in Italiji. Leta 1956 je bil povabljen na svetovno razstavo v Parizu. Leta 1958 je razstavljal na beneškem bienalu in leta 1959 na documenti v Kasslu. Leta 1960 se je zaposlil na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot asistent za kiparstvo, leta 1967 postal docent, leta 1974 pa izredni profesor. Bil je tudi član Grupe 69.

Prejel vsa najvišja priznanja svoje stroke
Prejel je številne nagrade, med drugim nagrado za kiparstvo na sredozemskem bienalu v Aleksandriji (1955), nagrado Prešernovega sklada leta 1968, Jakopičevo nagrado leta 1972 in Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 1990. Od leta 1995 je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Bogata je tudi njegova razstavna zgodovina, pri kateri velja omeniti zlasti njegove mednarodne uspehe in zaznamovanost tako slovenskega kot jugoslovanskega oziroma mednarodnega prostora z njegovimi javnimi plastikami in spomeniki.

V teoretskem pogledu pa je, kot je mogoče prebrati na spletni strani Moderne galerije, Tršar velikokrat izpostavljen kot najpomembnejši predstavnik svoje generacije v kiparstvu, zlasti ob odmiku od polne plastike oziroma tradicionalne obravnave človeške figure, ki pri Tršarju zlagoma prehaja v stiliziranost, kot to na prvem mestu razkriva Janica (1953), in nato še v razvoju figuralnih kompozicij, bolje množic ali mas, ki se pozneje venomer bolj gibljejo na robu abstrakcije.

Monumentalni poklon ob zadnjem okroglem jubileju
Ob umetnikovi 90-letnici se je Moderna galerija v sodelovanju s šestimi javnimi zavodi Tršarjevemu opusu poklonila s serijo preglednih in tematsko raznolikih razstav v projektu Monument - Drago Tršar. V projektu so predstavili vse niti umetnikovega opusa, od monumentalnega kiparstva, javne plastike in spomenikov, male plastike, različnih ciklov, kot sta erotika in portreti, pa vse do del na japonskem papirju, slikarstva in motivike morja.

"Dolgoletnega sodelavca akademije, njegovo predanost kiparstvu in pedagoškemu poklicu ter njegov raznovrstni umetniški opus bomo ohranili v trajnem spominu," so Tršarju v slovo zapisali na spletni strani Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO).