Zgodovina ni le ena in tudi zgodovinopisje, ki ga poganja odnos do zgodovine, ni eno samo. Notranji razcep, ki kot bomo videli kaj kmalu tudi stoji za zbornikom Zgodovina pozabe v postsocialističnem in postkolonialističnem kontekstu, namreč zgodovino cepi na dva temeljna tipa zgodovine, na zgodovino-memorijo in zgodovino-problem. Izraza v uporabo daje francoski zgodovinar Gérard Noiriel, ki tudi piše: "Razmerje med zgodovino in memorijo ni hierarhično in zgodovina ne nadomešča memorije, gre za dva horizonta dojemanja preteklosti, ki sta konkurenčna le v glavah tistih, ki bi radi iz preteklosti kovali profit za svoj danes."
Zgodovina kot memorija je vedno pristranska in nepopolna, vendar v tem ni problematična, razen če se je ne privzame za absolutno objektivno in dokončno. Korekcijo zato ponuja zgodovinopisno pristopanje k zgodovinski snovi kot problemu. To so storili tudi sodelavci kolokvija, ki je leta 2008 potekal na Univerzi na Primorskem, in pozneje avtorji prispevkov k Zborniku, ki je izšel pri založbi Univerze na Primorskem Annales. Eden izmed urednikov zbornika, sicer pa filozof z univerze Paris Dauphine, Patrick Vauday je na predstavitvi zbornika na Francoskem inštitutu Charles Nodier povedal: "S tem kolokvijem smo predvsem želeli doseči to, da bi spomin postal zgodovinski objekt in ne nekaj, kar bi zgodovina morala popravljati, kar je sicer pristop klasičnega zgodovinopisja. Mi smo hoteli spremeniti spomin v zgodovinski predmet."
Sodobno je geslo - ničesar pozabiti
Pozaba je torej tisti 'postopek' znotraj polja zgodovine-memorije, ki so jo sodelavci kolokvija – mimogrede, udeleženci so bili iz več kot desetih držav, med katerimi imajo nekatere izkušnje kolonizatorjev, druge kolonij, spet tretje pa je zaznamovala povojna socialistična realnost – vzeli v precep. Ta postopek je morda najbolj na očeh zato, ker je tod mimo, kot piše Vauday, šla "sodobna memorialna zapoved s svojim geslom nič pozabiti, zlasti ne pozabe same, ki ogroža vse stvari in vsa življenja". Ključna pri tem je bila izkušnja holokavsta, najhujše oblike zločina, ki žrtev popolnoma razčloveči.
Če je bila šoa trenutek spoznanja, pa ni bila trenutek očiščenja zgodovinopisja. To odkrivajo avtorji, katerih prispevki se ukvarjajo s prenašanjem in konstituiranjem kolektivnih memorij v različnih civilizacijskih in zgodovinskih kontekstih; s sodobnim kontekstom memorij; z zgodovinsko analizo konkretnih konfiguracij memorijskih obnov v nekdanjih socialističnih deželah evropskega Vzhoda; in z odražanjem pozabe v samem jeziku oziroma z jezikom kot "anestetikom, ki naj bi zmanjšal heterogenost, ki [deluje] kot senzibilizator, ki naj bi omogočal okušanje njegove mešanice in pustolovščine, [ki] je par excellence memorialna sestavina pozabe, ki nosi njeno sled in nadaljevanje v prihodnosti".
Hegemonija sedanjika v diskurzih družboslovnih znanosti
Za vsemi temi strategijami, za vsem maličenjem zgodovine stoji dejstvo, ki ga v svoji knjigi Odbiranje preteklosti izpostavi Drago Rotar, sicer tudi avtor enega izmed prispevkov v zborniku. Gre za fenomen hegemonije sedanjika v diskurzih družbenih znanosti; gre za vsepričujočo sedanjost, za "avtarkično sedanjost" (Zaki Laidi), za katero stoji funkcionalna rekuperacija preteklosti, "ki od nemških 'očetov' zgodovinopisja ni več avtonomna kategorija s svojimi implikacijami, temveč sredstvo za podporo vladajoče politične doktrine, za preobrazbo te doktrine v imperialistično ideologijo". Imperialistična ideologija namreč ni izbrisana, ampak obstaja v drobnih (z oziroma na nekdanje veličastne kolonialne imperije) pojavih notranjega kolonializma, ki je včasih tudi imperializem nad samim seboj. Ker se ta imperializem, prostovoljni potop v zatiranje in laž, zdi včasih lažji od življenja v resnici. Če se ozremo k Lucienu Febvru, predstavniku francoske zgodovinske šole analistov, vpliv katere je v zborniku jasno opazen, naj dodamo uvid, da je zgodovina „sredstvo za organiziranje preteklosti, da ne bi bila pretežka na ramenih ljudi […] Organizirati preteklost v funkciji sedanjosti: temu lahko rečemo družbena funkcija zgodovine“.
Pozaba včasih celo koristi
Vprašamo se torej lahko, ali je takšen pristop k aktivnemu 'oblikovanju zgodovine za nazaj' dejansko funkcionalen. Patrick Vauday meni, da je to spraševanje o namembnostih pozabe in o tem, ali je pozaba dobra ali slaba, zelo pomembno. Odgovor je včasih na strani pozabe in to Vauday ponazori na primeru amnestije: "Amnestija je pravičnostni ukrep in pakt sobivanja, ki onemogoča krog maščevanja." Ko Vauday opozarja na vsaj potencialno pozitivne vidike zgodovinske memorije, omeni tudi funkcijo zgodovine kot obljubo možnosti emancipacije. Tu zgodovina nastopi v teleološkem pomenu, priklopi se na pojmovanje evolucije naravnega sveta kot napredka; in tu nam zgodovina omogoči gojenje zgodovinskega kulta, ko v preteklih dogodkih, izčiščenih tudi s postopkom pozabe, odkrijemo nujne razvojne stopnje do našega današnjega položaja. In to je tudi izhodišče za vero v prihodnost. To je položaj, značilen za klasično zgodovinopisje, tri osebe, ki so tej koncepciji zadale smrtni udarec, ki so prinesle razočaranje zgodovine in ki jih izpostavi Vauday, pa so Freud, Nietzsche in Paul Valerie.
Arheološko brskanje po nezavednem
Še ena je oseba, ki jo moramo omeniti kot referenčno za prispevke v zborniku Zgodovina pozabe v postsocialističnem in postkolonialističnem kontekstu. To je Michel Foucault, saj avtorji, kot poudari Vauday, v veliki meri sledijo njegovemu arheološkemu postopku, kot ga je predočil v delu Arheologija vednosti; oziroma jih k delu žene "arheološki namen v foucaultskem pomenu besede". Ne gre za brskanje po artefaktih, zakopanih v puščavski pesek, ampak za mentalne artefakte, za pravila onkraj logike in gramatike, ki delujejo v nezavednem in ki določajo polje konceptualnih možnosti, torej meje misli v posameznem obdobju. Ta metoda pomeni premik zgodovinarja iz polja snovi v polje nezavednega. Takšen arheolog se ukvarja predvsem z diskurzivnimi formacijami, išče njihovo kontinuiteto in diskontinuiteto v času in prostoru in v tem krogu potem poišče razlago dogajanja v snovnem svetu.
Zbornik naše zgodovinopisje oziroma humanistiko na polju med zgodovinopisjem, filozofijo in antropologijo dopolnjuje kot zbir razmišljanj o tistem, kar je iz zgodovinopisnega razmisleka pogosto izrinjeno, kar pa zgodovino bistveno določa. In sicer jo določa prav v tem, ko tega ni. Ko je to pozabljeno.