Opus Michaela Hanekeja, čigar okroglo, 80. obletnico rojstva so pred kratkim počastili v številnih filmskih institucijah po svetu, obsega malo več kot dvajset televizijskih in kinematografskih filmov, ki jih je posnel med letoma 1974 in 2017. Za Ljubezen (Amour, 2012), ki na verističen način govori o ljubezni, starosti in umiranju, je bil nagrajen največkrat, med drugim tudi z oskarjem za tujejezični film. Poleg tega je najbrž najbolj znan po režiji seksualno eksplicitne psihodrame Učiteljica klavirja (La pianiste, 2001) in psihološkega trilerja Beli trak (Das Weisse Band, 2009).
Ustvaril je "enega najtehtnejših in najbolj družbeno kritičnih opusov svojega časa," je prepričana Anja Naglič, gostja tokratne epizode podkasta PodKino. "Tako vsebinsko kot formalno je celovit in prepoznaven, kar še zlasti velja za kinematografski del. V večini filmov obravnava anomalije sodobne zahodne družbe, stalnice njegovega opusa so odtujenost tudi v najbolj intimnih odnosih, zatiranje čustev, pomanjkanje komunikacije, trpljenje, zlasti pa nasilje in njegova reprezentacija v medijih."
Za režiserjev mednarodni preboj je poskrbel film Smešne igre (Funny Games, 1997), ki bo na sporedu nocoj na TV SLO 1. Vidite lahko par sadističnih mladeničev, ki vlomita v poletno rezidenco premožne meščanske družine in se z nedolžnimi žrtvami igrata morilske igre – a medtem ko njune žrtve globoko trpijo, tako telesno kot duševno, zanju domači obisk ni nič hujši kot razvedrilo. Drug drugega naslavljata kot Toma in Jerryja ter Beavisa in Buttheada – do svojih nasilnih dejanj ohranjata perverzno distanco otroško igrive nedolžnosti. Bolj kot v katerem koli drugem Hanekejevem delu pride do izraza kritični argument, da so zabavne industrije v 20. stoletju nasilje prelevile v objekt potrošnje in razvedrila ter posledično pasivizirale občinstvo. Slednje se ob ultranasilnih filmskih prizorih predvsem zabava, enako kot se zabava par sadističnih mladeničev pri trpinčenju svojih žrtev. Haneke je prepričan, da mora biti nasilje v filmu neznosno in s tem enoznačno pokazati na destruktivne učinke nasilja v realnem življenju.
Na sporedu TV Slovenija bo tudi Beli trak, film o spirali nasilnih nesreč v nemški protestantski vasici tik pred izbruhom prve svetovne vojne. Če bi film snemal kakšen (povprečni) hollywoodski režiser, bi nasilne dogodke verjetno pripisal hudi duševni motnji ali osebni travmi zločinca. Haneke nastopi proti tovrstni psihologizaciji nasilja in v svojem filmu zasleduje mehanizme nastanka nasilja na družbeni ravni. Za nasilje ne okrivi deviantnih posameznikov, temveč družbo – natančneje, represivno, fevdalno urejeno, patriarhalno družbo, ki temelji na ustrahovanju, kaznovalni vzgoji, vcepljanju občutka krivde, seksualnem poniževanju, zatiranju čustev, empatije in ljubezni. Od tod do prve svetovne vojne je le korak, sledi iz časovne umestitve dogodkov, ki se odvrtijo leta 1913.
Filmi o nasilju gledalcem ne smejo biti v užitek, bi lahko povzeli Hanekejevo formulo, temveč morajo gledalce – tudi z neprebavljivimi in negledljivimi prizori – zdramiti, omogočiti prostor za razmišljanje in potencialno spremembo. Takšen učinek Haneke dosega tudi s posebnimi stilističnimi prijemi. "S kopico neodgovorjenih vprašanj, skrivnostnih elementov in nejasnimi prehajanji med reprezentacijo in reprezentacijo reprezentacije ter odprtimi koncu filmov nas spodbuja k razmišljanju; iz udobne pozicije pasivnih voajerjev nas prestavi v vlogo soudeležencev dogajanja," o Hanekejevem pristopu v podkastu razmišlja Anja Naglič.
Vabljeni k poslušanju podkasta, v katerem lahko izveste še več o Hanekejevem stilu, o obravnavi nasilja, o smislu za ironijo in sarkazem, o odporu do eksplicitnega prikazovanja nasilja ter o globokem humanizmu, ki se skriva pod pesimističnemu videzom njegovih nespornih mojstrovin.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje