Pred sto leti se je rodil ameriški filmski igralec Marlon Brando. S sugestivno, čustveno motivirano igro in upodobitvami likov obstrancev in upornikov je postal idol in ikona ameriškega filma. Bil je nepozaben kot Stanley Kowalski v filmu Tramvaj Poželenje, kot Terry Malloy v Na pristaniški obali in kot Don Vito Corleone v Botru. Igralec, ki je bil zaradi nepredvidljivega vedenja enako poseben na velikih platnih kot v življenju, je dvakrat prejel oskarja za najboljšo moško vlogo, osemkrat pa je bil za zlati kipec nominiran. V bogati karieri je zaigral v približno 50 filmih, najbolj dejaven pa je bil od 50. do 70. let minulega stoletja.

"Na novo in trajno je spisal 'pravilnik' svojega poklica – njegov največji prispevek stroki je bil, da je populariziral metodološko igro (ang. method acting), zelo interpretativen, čustveno motiviran slog nastopanja, ki je v obrt vnesel nove globine in nianse. V primerjavi z njim je večina sodobnikov kar naenkrat delovala plitko in plehko," je ob 10. obletnici smrti leta 2014 zapisala filmska kritičarka Ana Jurc.

Njegovo težko otroštvo je vplivalo na njegovo kariero in življenje
Brando se je rodil 2. aprila 1924 v Omahi v ameriški zvezni državi Nebraska. Njegovo otroštvo je zaznamovalo življenje s staršema alkoholikoma. Oče je bil kot trgovski potnik pogosto na poti, če pa je že bil doma, se je pijan večkrat znašal nad sinom in hčerkama. Nič bolj predana družini ni bila mama, ki je, opita do nezavesti, prenekatero noč prespala v zaporu. Bila je tudi amaterska igralka in ljubezen do umetnosti je predala vsem trem otrokom, tudi Marlonovima starejšima sestrama. Jocelyn je postala igralka, Frances se je posvetila vizualni umetnosti.

Leta 1944 razglašen za obetavnega igralca na Broadwayu
Marlona so zaradi neprimernega obnašanja iz šole izključili še pred maturo, mladostni načrt, da bi se vpisal na vojaško akademijo, je zaradi poškodbe kolena propadel. Ko sta se sestri preselili v New York, jima je leta 1943 sledil še sam. V New Yorku se je pri Stelli Adler in v Actors Studiu učil igre. Ko je oktobra 1944 debitiral v broadwajski predstavi I Remember Mama, so kritiki že prepoznali njegov talent in čez dve leti so ga razglasili za najbolj obetavnega igralca na Broadwayu.

Sprva gledališki igralec je bil prvič za oskarja nominiran leta 1951
Leta 1946 je nastopil v predstavi Truckline Cafe, ki ga je povezala z dvema zanj pomembnima človekoma. Prvič je sodeloval z režiserjem in producentom Elio Kazanom, s katerim sta kmalu združila moči v odmevnih Brandovih predstavah in filmih Tramvaj Poželenje, Viva Zapata! in Na pristaniški obali. Ob tej predstavi se je rodilo tudi prijateljstvo z igralcem Karlom Maldnom, ki je trajalo vse življenje.

Prvega oskarja je prejel leta 1955 za vlogo v filmu Na pristaniški obali
Na filmskem platnu je debitiral leta 1950 s filmom The Man, v katerem je zaigral vojaškega veterana, paraplegika. Za vlogo je mesec dni preživel v bolnišnici z ljudmi, ki so delili podobno usodo. Brando je s skopo gestikulacijo in mimiko ter izrednim realizmom v igri, ki ji je sledil kot učenec Actors Studia, ustvaril nepozabne vloge. Kot je nekoč dejal, pa mu noben film ni bil tako zelo pisan na kožo kot Divjak. V njem je leta 1953 upodobil uporniškega, a občutljivega vodjo bande motoristov. V njem je tudi izgovoril misel "Nihče mi ne bo govoril, kaj moram storiti," kar je, kot je pozneje dejal sam, čutil vse življenje.

Med posnemovalci njegovega videza sta se znašla celo James Dean in Elvis Presley
Znano je, da so glavno vlogo Jima Starka iz Upornika brez razloga najprej ponudili Brandu in šele pozneje izbrali Jamesa Deana. O njem je Brando v nekem intervjuju povedal: "Oba sva bila kmečka fanta s Srednjega zahoda, ki sva zaigrala v vlogah upornikov. Vendar on ni le posnemal mojega igranja, ampak tudi, za kar je verjel, da je moj življenjski slog."

Vlogam v 50. letih, med drugim v filmih Guys and Dolls, The Teahouse of the August Moon, Sayonara (tudi ta mu je prinesel nominacijo za oskarja), The Young Lions, so sledila manj uspešna 60. leta. "Po mnenju mnogih pa k zatonu njegove igralske kariere niso pripomogli samo neuspešni filmi, ampak tudi njegovo težavno vedenje na snemanjih in nemogoče zahteve, ki jih je postavljal. Po drugi strani pa velik del krivde pri tem nosijo tudi filmski studii. Mnoge v Hollywoodu je namreč motil Brandov vse večji politični in družbeni aktivizem, v okviru katerega se je zavzemal za pravice ameriških Indijancev, temnopoltih, Judov in drugih manjšin, kar je privedlo do tega, da mu mnogih pomembnih vlog niti ponudili niso, medtem ko so jugovzhodne države ZDA celo uvedle embargo na filme, v katerih je igral," je o njegovi biografiji zapisala Kristina Sluga.

V poznejših letih se je ukvarjal z režijo in se zavzemal za pravice etničnih manjšin
Točka preobrata v njegovi karieri se je zgodila leta 1972, ko mu je Francis Ford Coppola ponudil vlogo vodje mafijske družine Dona Vita Corleoneja. Brando je vlogo v Botru sprva zavrnil, češ da ne bo igral v filmu, ki poveličuje mafijo, vendar si je pozneje premislil. Coppola je s testnim posnetkom Branda kot postaranega, momljajočega šefa prepričal tudi šefe Paramount Pictures, ki so vlogo sprva namenili Laurenceu Olivierju, in legenda se je rodila.

Ko pa je za vlogo v prvem Botru dobil svojega drugega oskarja, ga je zavrnil in bojkotiral podelitev, na katero je poslal Sacheen Littlefeather (v Indijanko je bila oblečena igralka Marie Cruz), ki je povedala, da lavreat nagrado zavrača zaradi ameriške politike do Indijancev in njihovega prikazovanja v ameriških filmih.

Umrl je pred 20 leti zaradi odpovedi pljuč
Botru je sledil še en vzpon v filmu Zadnji tango v Parizu iz leta 1973 režiserja Bernarda Bertoluccija, v katerem je odigral ostarelega vdovca Paula, ki se spusti v vroče ljubezensko razmerje z mlado Parižanko Jeanne. Čeprav je zaradi gole kože in vročih seksualnih prizorov film dvignil veliko prahu, so Branda za odlično igro še enkrat nominirali za oskarja. Zatem je do konca svoje kariere igral le še v manjših vlogah in izbiral vloge, za katere je iztržil čim več denarija in imel z njimi čim manj dela. Umrl je leta 2004 na kliniki v Los Angelesu zaradi težav z dihanjem, ki so bile posledica pljučne fibroze. Star je bil 80 let. Njegovo truplo so sežgali in pepel raztrosili po Tahitiju in Dolini smrti.