"Pohorje s svojimi globokimi gozdovi, s svojimi tihimi fratami, z vrhovi in globelmi, ki se raztekajo v širjavo in prehajajo v svojem zapadnem delu v koroške gore in v savinjske planine, je bilo po svoji zemljepisni legi kaj pripravno za razvoj partizanstva," je zapisal France Filipič, avtor knjige Pohorski bataljon – poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severovzhodni Sloveniji.

Predstava mnogoterih zgodovinskih dejstev
Partizani so se na Pohorju formirali julija 1941, prve akcije so imeli že avgusta istega leta. Šlo je za akcije tistega meseca ustanovljene pohorske čete. Ta je v tem zgodnjem obdobju druge svetovne vojne pri nas že izvedla več akcij. Bil pa je to tudi čas prvih razglasov, ki so denimo razglasili Pohorje za zaprto ozemlje, predvidevali usmrtitev za nahajanje na javnih prostorih po 21. uri, hojo po ulici, če so se bližali Nemci, pa za obratovanje gostinskih lokalov po 21. uri in še in še. Izvajale so se tudi usmrtitve talcev kot povračilni ukrep za partizanske akcije.

V predstavi tudi izvemo nekaj o tipih nabojev. Obstajajo denimo naboji, ki so prišpičeni in lahko prodrejo tudi skozi več teles, postavljena eno za drugim. Pa zaustavitveni, ki se ob vstopu v telo po trku denimo s kostjo ustavijo. Usmrtitve pa so Nemci menda izvajali s tako imenovanimi dumdum naboji, ki imajo prisekan vrh, tako da se krogla ob stiku s ciljem razleti in povzroči hude notranje poškodbe. Uporabo teh nabojev je sicer prepovedala že haaška konvencija iz leta 1899.

Gledalci izvejo marsikaj tudi o drugem orožju, denimo minometih in mitraljezih. Posebej prvi del triurne predstave je kronološka naracija o dogodkih, ki so zaznamovali Štajersko in predvsem Maribor do ustanovitve Pohorskega bataljona 11. septembra 1942.

Že na začetku je treba povedati, da je ta predstava, koprodukcija Mestnega gledališča ljubljanskega in Mestnega gledališča Ptuj (tu je prva premiera že bila 26. septembra 2023), skoraj učna ura, zgoščena naracija o dogajanju med drugo svetovno vojno na Štajerskem oziroma predvsem v Mariboru in na Pohorju. Režiser Jernej Lorenci prihaja iz Maribora in pravi, da je zgodba o Pohorskem bataljonu neke vrste štajerski mit. Mite je treba ’razkrinkati’, ugotoviti, kaj se skriva za njimi. In to projekt učinkovito počne.

Pripovedi resničnih ljudi
Predstava je v veliki meri statična, saj enajst igralcev predvsem sedi na stolih in pripoveduje besedilo, ki so ga delno ustvarili sami, glavna avtorja pa sta Lorenci in hrvaški dramaturg in literat Dino Pešut. Verodostojnost povedanemu podkrepi to, da igralci berejo tudi odlomke iz knjig, ki se navezujejo na Pohorski bataljon in podajajo tudi vojne izkušnje preživelih; nekateri avtorji so bili mučeni, nekateri imajo izkušnje s taborišči, nekateri so pomagali odpornikom …

Besedila so tako spretno izbrana in se nekako zlivajo v eno pripoved o zlu, da statičnosti predstave skorajda ne opazimo. Omenjen je bil skoraj mitološki status Pohorskega bataljona. Zato se zdi zelo primerna oblika podajanja zgodbe, kjer igralci nimajo določenih vlog in se izmenjujejo v podajanju besedil, ki v gledalcu vzbudijo željo po ostrem obsojanju zlih dejanj. Prav ta način podajanja na trenutke skoraj ustvari učinek starogrškega zbora, ki komentira dejanja, ki vodijo v tragedijo.

Od predzgodbe k dejstvom o Pohorskem bataljonu, predvsem o njegovih zadnjih dneh
Drugi del predstave, ki pa dejansko podaja zgodbo Pohorskega bataljona, je bolj dinamičen. Nekoliko v tem izstopa tudi slavljenje uspešne akcije z glasbo in plesom, ki se zdi na trenutke morda tudi nekoliko pretirano. Pohorski bataljon po obilnem sneženju nato išče lokacijo za prezimovanje in sledi kopanje zemljank pri Osankarici. Nekdo reče, da je življenje v taboru skoraj prijetno. Stari Alfonz Šarh, legenda Pohorskega bataljona, čigar ženo in osem otrok so aretirali in odpeljali v različna taborišča, pa svari in se sprašuje, da le kaj jim bo prineslo novo leto.

Kruto leto 1942
Kako kruto je bilo leto 1942, torej leto osnovanja Pohorskega bataljona, in – če si dovolimo nekoliko širši pogled – tudi bitke za Stalingrad, ki časovno precej sovpada s časom delovanja Pohorskega bataljona, dobro prikaže naslednji odlomek iz besedila zgodovinarke Martine Ratej, ki je del gledališkega lista: "Leta 1942 je bilo v Mariboru in Celju skupno ustreljenih skoraj 900 talcev. Ukrep pobijanja odporniškega gibanja je tedaj dosegel tudi sorodnike partizanov in talcev, ki so bili aretirani ne glede na starost." Celotno mesto Maribor je bilo veliko bolj kot denimo Ljubljana zapleteno v vojno. V Mariboru je več kot 5000 ljudi delalo v oboroževalni industriji nemškega naroda.

Predvsem skozi pripovedi o tistih, ki so jih internirali v taborišča, pripovedi žensk in moških o mučenju, začutimo neizmerno krutost. Slutimo, da se za bataljon ne bo dobro končalo. Vse o tem ni znano, vendar v predstavi slišimo tudi o mladem Srečku Vigecu, ki ga Nemci aretirajo in ki ga zaslišuje gestapo. Menda je marsikaj izdal, nekateri so menili, da je že prej izgubljal vero v partizane, četudi je bil njihov član.

Bandite aretirati ali ubiti
To naj bi veliko pomagalo Nemcem pri lociranju partizanskega tabora na Pohorju. Izvemo, da so Nemci že celoten december pritiskali, da so drvarji na Pohorju zbirali podatke in naredili poročilo. Nemci tako že pred 6. januarjem vedo, kje ta tabor je. 6. januarja je izdan ukaz, da je treba bandite aretirati ali ubiti. Približno 1600 Nemcev se iz različnih krajev odpravi proti Osankarici. V bližini partizanov formirajo dve strelski vrsti. Partizani nekaj slutijo in 7. januarja sklenejo, da bodo izvedli premik, a jim obilno sneženje to prepreči.

Naslednji dan se zgodba o Pohorskem bataljonu konča. 67 partizanov proti 1600 Nemcem je bilo nemočnih, saj Nemci – tako v predstavi – prodirajo proti taboru kot ratrak. Zadnji ukaz komandanta bataljona Rudija Medeta Groge je bil, da mora vsak partizan imeti pri sebi vsaj eno kroglo. Menda so zadnji preživeli partizani na koncu zapeli in se pokončali z zadnjimi bombami. Bitke je bilo konec okoli treh popoldne, ob uri, ko se je ljubljanska premiera začela, s čimer se je premierna uprizoritev še dodatno navezala na zgodovinski čas.

Konec, ko naj gledalec živo občuti in se zave razsežnosti nasilja vojne
Zelo učinkovit je konec predstave, ko igralci na oder povabijo 23 gledalcev. Izračunano je namreč bilo, da je na enega partizana prišlo 23 Nemcev. Čustven je tudi podatek oziroma domneva, da je truplo človeka 21 gramov lažje od njegovega prejšnjega živega telesa. Toliko naj bi tehtala duša. Torej če upoštevamo vse žrtve v drugi svetovni vojni, naj bi v zrak izpuhtelo 1680 ton (duše). Po vsem slišanem učinkuje tudi streljanje Mateja Puca v občinstvo; vsak nakaz streljanja ’z rokami’ pospremi zvok, podoben zvoku, ki odjekne ob strelu.

Poleg Mateja Puca so še posebej odlični Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Branko Jordan, Primož Pirnat in Mojca Funkl. Pravzaprav je celoten ansambel odličen in čeprav berejo odlomke iz različnih besedil, se na koncu zdi, da gre za eno samo pripoved, ki je izredno učinkovita tudi zato, ker ji Lorenci – kot smo v njegovih uprizoritvah že doživeli – uspe dati tudi neko poetično dimenzijo. Morda je končni del, ki obravnava zadnje trenutke obstoja paviljona, nekoliko predolg, vendar je treba omeniti, da uprizoritev globoko ’zareže’ v gledalca, ki lahko hitro občuti globoko žalost ob zavedanju, kakšna je resnična narava človeštva. To temo pa je Lorenci že poprej učinkovito obravnaval v več projektih.