"V svojem življenju sploh ni projektiral. Postavil je eno samo hišo, na katero je bil sicer sila ponosen. V resnici pa je svoj življenjski cikel zabil v armadnih delavnicah. Delal je za rimsko artilerijo, za katero je načrtoval katapulte." Tako Vitruvija, prvega rimskega arhitekta, ki nam je zapustil do danes ohranjeno teoretsko besedilo o arhitekturi in tudi nekaterih drugih arhitekturi bolj ali manj sorodnih temah, označi Fedja Košir. Arhitekt in profesor na Fakulteti za arhitekturo nas je pred kratkim 'oskrbel' s prvim slovenskim prevodom Vitruvijevega dela O arhitekturi (De architectura) oziroma s tako imenovanimi Desetimi knjigami o arhitekturi. Gre pravzaprav za prvo teoretsko delo o arhitekturi, na katerega so se sklicevali arhitekti v prav vseh zgodovinskih obdobjih; obenem je to tudi edini pisni vir o antični arhitekturi iz antike oziroma vir, ki antično arhitekturo opisuje, ko je bila ta sodobna.

V srednjem veku so pogana brali bolj na skrivaj, na dvoru Karla Velikega pa pred vsemi
Zaradi ponovnega odkrivanja in obujanja antike v renesansi je pogosto navajano, da so Vitruvija znova odkrili v renesansi. Vendar pa Fedja Košir, ki je ob svojem prevodu dela O arhitekturi iz latinskega izvirnika izdal še komentar k Vitruviju in ponazoritev njegovih idej, to zanika. Pravi, da so se na Vitruvija sklicevali vedno, tudi v srednjem veku: "Seveda pa so ga tedaj imeli nekoliko zaklenjenega v omari, saj je bil Vitruvij pogan in tako za srednji vek tudi ni bil najbolj sprejemljiv." Dodajmo še, da je bilo delo O arhitekturi tudi eden izmed tistih dragocenih antičnih virov, ki je srednji vek prestal, ker se je v devetem stoletju znašel v skriptoriju oziroma v knjižnici Karla Velikega. In tudi sicer so bili Vitruvijevi nauki zelo znani na Karlovem dvoru.

A kateri so sploh bili ti nauki, ki jih Vitruvij razširja tudi z željo korigirati po njegovem mnenju zelo slabo arhitekturo njegovih rimskih sodobnikov? Kot pove Košir, gre predvsem za zelo preprosto teorijo. Preprosti so tudi najpogosteje citirani in temeljni trije Vitruvijevi nauki, zapovedi firmitas, utilitas, venustas. "Seveda so to temeljna načela, vendar je to logično. Firmitas – trdnost, hiša se ne sme podreti; to je normalno. Utilitas – uporabnost, tudi to je seveda osnovna zahteva za vsako stavbo. Nekoliko drugače je pri venustas – lepoti, ki je spremenljivo načelo, pa vendar v vseh obdobjih drži, da mora hiša imeti tudi neko transuporabno vrednoto."

Zraven arhitekture še nekaj urarstva in katapultov
Knjiga De architecutra, katere prevod Slovenci dobivamo zelo pozno, pravzaprav ni zares le arhitekturna knjiga. Delo, napisano v čast imperatorju Avgustu, namreč močno presega polje arhitekture in sega na področje inženirstva. Vendar je tako zato, ker je tudi sam pojem arhitekture v antiki obsegal veliko več kot danes. Arhitektura je dejansko pomenila inženirstvo in, kot pove Košir, tudi v Vitruviju najdemo vse 'sorte', od strojništva do urarstva. Prav besedila s teh področij so Koširju pri prevajanju povzročila kar največ preglavic. "Kar nekaj časa je trajalo, da sem ugotovil, kateri del katerega orožja pomenijo določeni izrazi. Ampak to me je tudi zabavalo, zato sem se tudi tega lotil."

Vitruvija ne moremo imeti za izvirnega teoretika. Avtor, ki je besno kritiziral sodobnike – "Tudi to je zelo sodobno," se namuzne Košir –, se je namreč zgledoval pri Grkih in nam tako prenesel njihovo gradbeniško znanje. Zanj so bile vzorčne stavbe graška svetišča, od Olimpije in atenske Akropole pa do Efeza, medtem ko za rimsko arhitekturo ni našel dobre besede. Vendar pa je treba pri tem nekoliko 'paziti'. Košir nas namreč opozori, da je Vitruvij pisal, ko 'veliki' antični Rim, ki ga poznamo danes, še ni stal. Ni bilo Panteona, ni bilo Koloseja … In tako o tistem, kar je v tistem 'uvodu' v véliko rimsko klasiko že stalo, piše na zelo zabaven način. Ob tem pa se obregne še v astronomijo in nekatere 'postranske' teme.

Prvi pogoj je čvrst teoretski temelj
Vitruvij je morda uporaben tudi danes; morda je celo bolj kot njegova teorija uporabno njegovo pričakovanje, njegov optimizem. Končajmo z zgovornim izsekom iz Koširjevega dela O antičnem inženirstvu oziroma iz že omenjenega komentarja k Vitruviju: "Vitruvijev projekt je morda takle: če zastavim zadosti čvrst teoretski temelj, je dovolj verjetna možnost, da se popravi tudi rimska arhitekturna praksa. Vse moči so na naši strani. Saj je že zaradi klimatskih okoliščin, tako rekoč po božji volji, za to, da zavlada vsemu svetu, izbrana ravno Italija (uta divina mens civitatem populi romani egregia temperataque regione conlocavit, uti orbis terrarum imperii potiretur)."