Lanski 59. umetniški bienale v Benetkah je bil več kot očitno zgodovinski, prelomni. Italijansko-ameriška kuratorka Cecilie Alemani je postavila novo izhodišče s tem, ko je dala glas ženskam, umetnicam, ter transspolnim in nebinarnim osebam, prezrtim manjšinam, torej.

Čeprav je Afrika druga največja celina na svetu in njeno prebivalstvo predstavlja 18 odstotkov svetovnega prebivalstva, je v merilu svetovnega položaja moči še vedno obravnavana kot manjšina.

"Zlasti v arhitekturi je bil zgodovinsko prevladujoči in ekskluzivni glas, katerega doseg in moč ignorira velik del človeštva – finančno, ustvarjalno, konceptualno – kot da bi govorili le en jezik."

To so besede kuratorke letošnjega arhitekturnega bienala Lesley Lokko, ki je v tem pogledu nadaljevala pluralistični koncept Alemani. Opolnomočila je glasove prezrtih praktikantov – izraz, ki ga Lokko na bienalu načrtno uporabi namesto besed arhitekt, urbanist, oblikovalec, krajinski arhitekt, inženir, akademik. Razlog je preprost: kompleksne razmere v svetu zahtevajo širše razumevanje besede "arhitekt", ki mora postati več kot le načrtovalec objektov.

Večina birojev z manj kot petimi zaposlenimi

Lokko, sicer gansko-škotska arhitektka in pisateljica, je zabrisala ideološko mejo tudi s tem, da je ob bok uveljavljenim arhitekturnim birojem (oziroma praktikantskim birojem) postavila tudi tiste inkognito. Prvič v zgodovini beneškega arhitekturnega bienala skoraj polovico udeležencev zastopajo manjši biroji s pet ali manj zaposlenimi, več kot 70 odstotkov razstavnih predmetov na bienalu pa je ravno iz teh praks.

Na Laboratoriju prihodnosti sodeluje 89 udeležencev, med katerimi je več kot polovična zastopanost predstavnikov iz Afrike ali afriške diaspore. Kot lani je polovična zastopanost spolov, povprečna starost sodelujočih pa 43 let. Med 63 nacionalnimi paviljoni se prvič predstavljata Niger in Panama.

Bienale si prav tako prizadeva za ogljično nevtralnost s spodbujanjem del in instalacij, ki si prizadevajo za trajnostnejše oblikovanje. Lokko je ravno zato ohranila identično strukturo in format v Arzenalu, kot jo je za lanski umetniški bienale zasnovala Alemani; iste so barve sten, postavljene strukture, plastične zavese med prostori, pri čemer si zastavlja vprašanja proizvodnje, virov in reprezentacije. "Že od samega začetka je bilo jasno, da bo bistvo Laboratorija prihodnosti sprememba," pravi kuratorka.

A bolj ko obiskovalec z navdušenjem pričakuje inovativne tehnološke ali arhitekturne rešitve, bolj postaja jasno, da jih ni oziroma da jih očitno že poznamo. Vrnitev k vernakularni arhitekturi, vrnitev v preteklost, vrnitev k zloveščemu kolonializmu in apartheidu, vrnitev k ognjišču, vrnitev k povezovanju, vse to z namenom, da gremo lahko v prihodnost.

Afriška kultura v Panteonu

V tem smislu je provokativno že prvo razstavljeno delo, instalacija Steber identitete iz monolitnega marmorja, obdelanega tako ročno kot digitalno. Morda enako provokativno, kot je ameriška igralka in izvršna producentka Jada Pinkett Smith v filmu Kleopatro upodobila kot temnopolto Afričanko, zaradi česar so oblasti v Egiptu zahtevale prepoved predvajanja serije na Netflixu.

Steber identitete je sicer del instalacije Griot Studia Barnes, po svoji obliki pa je izjemno surov in nedodelan. Avtorji so ga ravno zaradi njegove organske oblike umestili v Panteon, zibelko evropske umetnostne zgodovine, ob bok izčiščenim korintskim stebrom. Vse to zato, da bi ga popravil, Panteon, namreč.

Projekt je nastal v sodelovanju z izobraževalnim laboratorijem za risanje na ameriški univerzi Howard University, ki proučuje zgodovino temnopoltih, z idejo pa so želeli zamegliti mejo med preteklostjo in prihodnostjo. Griot, ki v državah zahodne Afrike označuje pripovedovalca, zahteva preusmeritev osnovnih načel in hkrati omogočiti priložnost za novo prihodnost. Prihodnost, v kateri bi bila Afrika s svojimi prebivalci priznana in čaščena.

"Zgodba o arhitekturi je torej nepopolna. Ni napačna, ampak nepopolna," pravi Lokko. Kot zanimivost, že lanska kuratorka je za prvo delo bienala razstavila monumentalni bronasti kip doprsne Temnopolte ženske, čigar krilo spominja na glineno hišo. Delo slovite ameriške kiparke Simone Leigh je bilo nagrajeno z zlatim levom.

Letošnji arhitekturni bienale tako skozi prizmo arhitekturnega jezika med drugim odpira tudi vprašanja kolonizacije in dekolonizacije.

Takšna je medeninasta maketa objekta iz časa koloniziranega Konga, ki jo je takrat projektiral belgijski modernist. Faksimile izvirnika so v studiu Twenty Nine Studio za bienale priredili tako, da so namesto parol iz tistega časa na njegovo pročelje izobesili napise zemeljskih virov, zaradi katerih so zavojevalci črpali naravne vire Konga: kobalt, slonovina, srebro, paladij, platino, kultura, litij, baker, pa nacionalna zgodovina in družbeni spomin.

"Pet odstotkov prebivalcev Južne Afrike si lahko privošči arhitekta"

"Prihodnost poznaš, če razumeš preteklost," pojasni eden od treh kuratorjev v nacionalnem paviljonu Južne Afrike Emmanuel Nkambule, "preteklost je naš laboratorij prihodnosti."

Paviljon ima prostore, razmejene z dolgimi črnimi vrvmi, ki spominjajo na pletene kite, "kot slavljenje pričesk temnopoltih," pove Nkambule in nadaljuje, da so namenoma zasnovali t. i. premične, fluidne zidove, ki oblikujejo prostor za druženje. V času apartheida so imeli namreč v Južni Afriki objekte, ki so bili namenjeni različnim rasam in so bili ločeni s trdimi zidovi,

"Če načrtujem zgradbo in postavim ograjo, ločujem ljudi, mi pa jih želijo združiti. Apartheid je določal, kam lahko greš. Če si prestopil ograjo in si bil temnopolt, si šel v zapor." Od leta 1994, ko je Južna Afrika postala demokratična država in dobila prvega temnopoltega predsednika Nelsona Mandelo, se trudijo "umakniti te zidove".

A kako se torej učiti iz preteklosti in zasnovati novo družbeno arhitekturo? "Daleč stran od tega smo, družbena vrzel med bogatimi in revnimi je ogromna. Na žalost si le pet odstotkov prebivalcev v JAR-u lahko privošči arhitekta, tako so nastanjeni v socialnih objektih." Nkambule vidi rešitev predvsem v gradnji javnih objektov.

"Pomembno je, kako ravnaš z ulico. Namesto da zgradbo ogradiš, ji moraš dopustiti komunikacijo z ulico."

Tapiserija iz odpadnih kosov opek

Ne meje, temveč tapiserijo iz opek pa sta postavila brazilsko-paragvajska arhitektka Gloria Cabral in kongoško-belgijski vizualni umetnik Sammy Bloji. On sicer ustvarja umetniška dela z raziskovanjem čezatlantskega trgovanja s sužnji v 15. stoletju in diplomatskimi darili, ki so jih iz Konga pošiljali v Evropo, na Portugalsko in v Vatikan.

V Galeriji Uffizi v Firencah je lani razstavljal instalacijo. "V njej sem se spraševal o vrednosti starega znanja, ki se je izgubilo s tem trgovanje, med njimi tudi materiali, tehnike in politični sistemi," razlaga.

Na bienalu razstavlja del slik iz omenjene serije, a resnično impresivna je, recimo ji, tapiserija iz opek, ki jo je izdelala Gloria.

Arhitektka že 20 let dela z odpadnimi materiali je Sammyjevo delo v arhitekturnem jeziku zasnovala kor tapiserijo iz odpadnih kosov "opek, nekaj jih je Sammy naredil v Belgiji, preostale smo nabrali tukaj v Italiji, tudi muransko steklo. Vse smo dobili brezplačno," razlaga o zasnovi tega trajnostnega dela, ki ima izjemno kontemplativno držo, skorajda religiozno.

V Ukrajini odkrito starodavno mesto brez središča

Kot rečeno – arhitekturni bienale se vseskozi vrača v preteklost; pa naj so to opuščena območja v Braziliji, iz katerih je vojska pregnala prebivalce, in vegetacija zdaj opominja na obrise nekdanje vasi.

Ali pa odkritje šest tisoč let starih razvalin mesta v Ukrajini Nebelivka (Forensic Architecture), ki so ga odkrili z novimi arheološkimi pristopi. Značilnost mesta je, da je sestavljeno iz okroglih bivališč in nima reprezentativnih stavb, bogatih pokopališč. Prav tako je brez središča.

Tudi nomadi v avtodomih tvorijo arhitekturo

Brez "centra" pa je tudi t. i. nomadska arhitektura, katere zasnova temelji na postavitvi avtodomov na parkiriščih. Skupina Le laboratoire d'architecture (laboratorij za arhitekturo) je z raziskovalno vnemo začela proučevati parkirišča v francoskem delu Švice, kjer tovrstni nomadi živijo, ter hkrati proučila tudi nomade v Tuniziji, kjer so jih multinacionalke zaradi črpanja naravnih virov in turizma pregnali z območij in jih nasilno naselili v objekte.

Tako nomadi v Švici kot v Tuniziji so preganjani, nerazumljeni in potisnjeni na družbeni rob, je prepričana francoska arhitektka Vanessa Lacaille. Nomadi so ljudje, ki so se v Švico preselili zaradi dela. "To ne pomeni, da so revni, takšen je njihov način življenja," opozori.

"Če bi vprašali arhitekte, ali so strukture, ki jih ustvarjajo ti posamezniki z avtodomi, arhitektura, bi odgovorili – ne. A to danes obstaja, in mi se moramo iz tega nekaj naučiti. Moramo jih opazovati, se z njimi pogovarjati, da bi razumeli, kako živijo, kako se obdajajo s prostorom."

Tako v Švici kot v Tuniziji so mapirali njihova bivališča, "tja so šli z metri in pol dneva merili avtodome in parkirišča". Kot pravi Vanessa, je prva lekcija te študije "pomanjkanje gostoljubja, ki ga dajemo nomadom. Nemogoče je, da bi jih dojeli kot ljudi. Potiskamo jih na rob družbe."

Bahrajn bi pitno vodo pridobival iz klimatskih naprav

V Bahrajnu pa se spopadajo z bolj eksistencialno težavo kot nomadi v Švici, in sicer s pomanjkanjem pitne vode. Zaradi specifičnih podnebnih razmer in čezmerne porabe so v državi izsušili vse vodne vire, zato je izginil okoliški ekosistem. Pitno vodo morajo razsoljevati. Država je zato izdala poziv, kako bi se lotili te pereče težave. Maryam Aljomairi in Latifa Alkhayat vidita rešitev v klimatskih napravah.

"V Bahrajnu je celo leto zelo vroče in vlažno, klimatske naprave pa so nenehno v uporabi. Ker pri uporabi proizvajajo vodo, sva se vprašali, kam ta voda gre?" pripoveduje Maryam.

Ob tem pojasni, da v državi klimatske naprave uporabljajo zadnjih 40 let, "a ta voda je šla v nič. Živimo v okolju, kjer ni vode, zato si ne moremo privoščiti, da bi jo tako izgubljali".

Poleg klimatskih naprav sta z Latifo proučili tudi možnost, da bi zbirali vodo, ki se na steklu nabira kot kondenz. "Ker je zunaj zelo vroče, prostore pa hladijo klimatske naprave, se na okenskih površinah nabira kondenz, ki bi ga prav tako lahko zbirali." Kako? "Našli sva izdelek, ki se sicer uporablja pri pranju avtomobilov in je vodoodporen. Če popršiš steklo na oknu, voda odteče zelo hitro."

Po opravljenih raziskavah sta Maryam in Latifa ugotovili, da je voda, ki odteka iz klimatske naprave, destilirana in kisla. "To pa ustreza rastlinam. Zato sva imeli dva predloga: uporabo v kmetijstvu ali pa napolnitev vodnih virov, da bi obnovili vodni ekosistem."

Toda koliko vode bi lahko v Bahrajnu na takšen način sploh zbrali?

S tem namenom sta kategorizirali različne zgradbe (stolpnice, nebotičnike, bolnišnice, hotele, hiše itn.) in upoštevali, kdaj so klimatske naprave najpogosteje v uporabi in koliko časa. Ugotovitve so neverjetno zanimive.

"V veleblagovnicah bi bil na ta račun letni prihranek nekaj manj kot dva milijona evrov, kar je ogromno. Velike zgradbe, kot so bolnišnice, letališča ne bi imela le prihranka, ampak bi pridobili tudi pomoč, da bi bili ti objekti samooskrbni. Poleg tega pa bi lahko na zunanjih površinah nudili še javni prostor za turizem ali rekreacijo."

Slovenski paviljon išče znanja iz preteklosti za boljšo prihodnost

Slovenski paviljon se letos predstavlja s projektom +/- °C: V iskanju dobro uglašene arhitekture, s katerim rešuje vprašanje ekologije in kako bi lahko dosegli energetsko učinkovitost drugače kot s tehnologijo, ki je skrita za zidovi (toplotne črpalke, tehnologija ničenergijskih hiš, prezračevanje z rekuperacijo).

Maša Mertelj, Matic Vrabič in Eva Gusel iz biroja Mertelj Vrabič Arhitekti ter Anja Vidic in Jure Grohar iz biroja Vidic Grohar Arhitekti so k projektu povabili 50 evropskih arhitektov in ustvarjalcev, ki so pokazali primere dobrih praks.

"Če zmanjšamo v Sloveniji gretje za samo eno stopinjo, imamo sedemodstotni prihranek na letni ravni," pove Grohar.

Tako toploto kot energijo pa se lahko da uravnavati tudi z arhitekturnimi posegi, ki so jih poznali že v vernakularni arhitekturi prejšnjih stoletij.

Recimo, v stanovanjih z visokimi stropovi te lahko spustijo z uporabo blaga. Arhitekturni poseg niše v steni, v katero je potisnjena postelja, deluje po principu samoogrevanja s telesno temperaturo, saj se zrak zadržuje v niši. Podoben je primer sobe v sobe, ko znotraj večjega prostora umestimo manjšega.

Seveda je pri tem pomembna tudi uporaba materialov. V slovenskem paviljonu so vsi naravni, od filca do lipovega lesa in glinenih ploščic, prav vse bodo ob koncu bienala novembra letos tudi ponovno uporabili.

A tovrstni posegi so imeli še eno funkcijo: socialno in ritualno. Tako lahko v slovenskem paviljonu vidimo tudi reinterpretacijo kmečke krušne peči, ki poleg grelnega telesa prevzema tudi funkcijo družabnosti (če vsi akterji seveda ne gledajo v svoj telefon).