Razstava, posvečena Hansu Adamu II. Liechtensteinskemu kot mecenu lepih umetnosti, je na svoj način paradoksalna. Gre vendar za moža, ki je uspel po povojni krizi spet napolniti družinsko zakladnico, ki pa na začetku prevzema 'družinskega trona' tudi ni skrival, da mu ni kaj dosti do umetnosti. Vendar se je uklonil družinski tradiciji in nadaljeval z dopolnjevanjem družinske umetniške zbirke in skozi leta je celo vzljubil družinsko dolžnost. Gospod, ki še vedno živi nekoliko v časih svojih veličastnih prednikov in zato vztraja pri 'starem' protokolu, da sme v katero koli sobo njegovega gradu kot prvi vstopiti le on, je leta 2004 naredil zelo pomemben korak. V dunajski družinski rezidenci, kjer je pred drugo svetovno vojno oziroma od leta 1807, ko je družinsko umetniško bogastvo javnosti odprl Johann I., je tako leta 2004 spet odprl muzej Liechtenstein.
Ponavljal je za cesarjem Rudolfom I.
Poudarki današnje zbirke ostajajo enaki kot ob njenem začetku. Gre za umetnost od zgodnje renesanse do baroka. Začetnik zbirke je bil knez Karl I., ki si je okoli leta 1600 za vzornika izbral tedanjega svetega rimskega cesarja nemške narodnosti Habsburžana Rudolfa I. Temu gredo med drugim zasluge za zbirko Breueglovega slikarstva v dunajskem umetnostnozgodovinskem muzeju, kot naročnik pa je podpiral celo enigmatičnega portretista alegoričnih 'sadjarskih in zelenjadarskih' portretov Giuseppeja Arcimbolda.
(Flamski) Izterjevalci dolgov
Flamsko slikarstvo je bila tudi prioriteta družine Liechtenstein. Že okoli leta 1700 je družina imela v lasti eno največjih zbirk flamskega slikarstva, del katere je tudi slika, ki - kako pomenljivo - krasi katalog tokratne razstave. Gre namreč za sliko Flamca Quentina Massysa z naslovom Izterjevalci dolgov. 'Liechtensteinci' že vedo, za kaj gre; so bili tudi sami nekoč v tej vlogi. Sicer pa so se predniki Hansa Adama II. nekoč radi pohvalili tudi z zbirko kar 50 slik Petra Paula Rubensa.
Po drugi svetovni vojni, ko je družina izgubila veliko ozemelj na Češkem in Moravskem in ko ji je na sploh šlo zelo slabo, je bilo muzejem za primerno odškodnino prepuščenih mnogo velikih mojstrovin; tudi portret Ginevre de Benci Leonarda Da Vincija. Danes o teh izgubah ne govorijo več, ampak se veselijo novih pridobitev nekdanjega sovražnika umetnosti Hansa Adama II.