V tem času je muzej obiskalo 240.000 ljudi, ki so lahko rudarsko tradicijo spoznavali peš, z vlakcem ali celo s kolesi. Direktorica Suzana Fajmut Štrucl je prepričana, da ima muzej kljub več težavam velik potencial.
Shiran najstnik z velikim potencialom
Ena izmed težav je povezana z lastniki, saj muzejski rudnik s petimi zaposlenimi sodi pod okrilje družbe CPM - Gradbeni materiali, ki je del stečajne mase Cestnega podjetja Maribor (CPM) in za katerega stečajni upravitelj CPM Silvo Zorec išče novega lastnika. Prav zaradi težav lastnikov je direktorica muzejskega rudnika Fajmut Štrucljeva na slovesnosti muzej poimenovala kot "shiranega teenagerja", ki pa ima po njenih besedah velik potencial.
Poleg obstoječe ponudbe – med drugim kot edinstveno na svetu ponujajo ogled rudnika s kolesom - načrtujejo v prihodnje ogled muzeja tudi s kajaki in kanuji. Že zdaj pa ogled rudnika dopolnjujejo muzejske zbirke v poslovni stavbi pred vhodom v muzejski Glančnikov rov rudnika. Eden pomembnejših projektov muzejskega rudnika je tudi vodenje vzpostavitve čezmejnega Geoparka Karavanke, ki je vreden 2,5 milijona evrov. V načrtu imajo urejanje okolice muzeja in ureditev doživljajskega parka za otroke, s čimer bodo še dopolnili ponudbo ter utrjevali mesto ene najprivlačnejših turističnih točk Mežiške doline in Koroške.
"Ob 340-letni tradiciji rudarjenja 15 let ne predstavlja dolge dobe, pa vendar je to svojevrsten dosežek," je na slovesnosti na Glančniku v Mežici dejal mežiški župan Dušan Krebel. Kljub vsem težavam je muzejskemu rudniku uspelo ohraniti rudarsko naravno in kulturno dediščino in nadaljuje prizadevanja, da postane prepoznavna turistična destinacija, poudarja.

Zadnji vzdihljaji rudnika, začetek novega muzeja
Že omenjeno leto 1665 označujejo kot začetek rudarjenja na tem območju. Na površini okoli 64 kvadratnih kilometrov se je raztezalo več kot tisoč kilometrov rovov z več kot 300 vhodi v rudnik. V 340 letih obratovanja rudnika so rudarji odkopali 19 milijonov ton svinčeve in cinkove rude. Začetki muzejskega rudnika sovpadajo s časom zapiranja rudnika. Zakon o zagotavljanju sredstev za postopno zapiranje mežiškega rudnika je bil sprejet leta 1988, ko je bilo v rudniku 392 zaposlenih, intenzivno pa je država rudnik začela zapirati leta 1994.