V Loškem muzeju Škofja Loka so ob stoletnici Groharjeve smrti priredili razstavo, ki se osredotoča zgolj na njegovo portretno slikarstvo. Prav kot slikar portretov, ob tem pa tudi kmečkega žanra, je Grohar, preden je stopil na pot impresionizma, tudi začel.
Groharjev opus obsega približno 260 slik, ki se v kakovosti precej razlikujejo. Portretna dela pravzaprav predstavljajo tudi dokaj obsežen, zanimiv in ne tako nepomemben del opusa, zato so se v muzeju odločili, da ga predstavijo tudi s tega drugega, manj znanega vidika in tako z razstavo dodajo delček k še bolj celostnemu poznavanju tega slovenskega impresionista. Na razstavi Moč pogledov, ki so jo pripravili v sodelovanju z Narodno galerijo, bo do 2. oktobra na ogled 32 portretov.
Loški muzej v svoji zbirki hrani kar nekaj portretov, zlasti mladostnih del, postavitev pa zaokroža tudi vrsta del iz drugih slovenskih javnih in zasebnih zbirk. Projekt prav tako obsega evidentiranje trenutnega stanja na terenu, dokumentiranje, proučevanje in končno prezentiranje izbora teh evidentiranih Groharjevih portretov na sami razstavi.
Slike, ki jih je tudi Grohar le redko razstavljal
"Menimo, da je Groharjevo krajinsko slikarstvo pri nas dokaj poznano, portretni opus pa je prav tako kvaliteten in prepričljiv, vendar javnosti manj znan," je pred odprtjem pojasnila direktorica Loškega muzeja Jana Mlakar.

Da so portreti zagotovo zapostavljen del Groharjevega ustvarjanja, poudarja tudi umetnostni zgodovinar Andrej Smrekar. Tudi sam Grohar, razen izjemoma, na začetku svoje javne poti portretov ni razstavljal. Javnosti jih je tako predstavila šele stroka ob Groharjevi retrospektivni razstavi leta 1926.
Ivan Grohar je s slikarskimi sredstvi skušal dvigniti duhovno avro portretiranca. "Ko si zremo iz oči v oči s pogledi na portretih, po zaslugi Groharjevega izjemnega občutka za ekspresijo preidemo v tisti čas," pojasnjuje kustosinja Barbara Sterle Vurnik.

V Ažbetovi šoli in v 'slovenskem barbizonu'
Leta 1867 v Spodnji Sorici v bajtarski družini s Tirolskega rojeni slikar je odraščal v okolju, kjer je živela domača obrt, slikanje na panjske končnice in steklo. Preobrazba je mladostnemu obdobju sledila po njegovem prihodu v München, kjer ga je Rihard Jakopič seznanil z Antonom Ažbetom. Tam se je spoznal tudi z Matijo Jamo in Matejem Sternenom. Pozneje je živel v Ljubljani, v Škofji Loki in Sorici do leta 1902, ko je svojo motiviko poiskal v Devinu.
Nanj je pomembno vplivala Segantinijeva razstava v Münchnu, po smrti tega italijanskega pointilista in simbolista leta 1899 pa se je z njegovim delom in življenjem vse bolj seznanjal tudi prek številnih člankov. Segantinijevsko črtkasto tehniko je prenesel že na sliko Pod Koprivnikom leta 1902, šele na sliki Pomlad leta 1903 pa nato pokazal izrazit tehnični napredek. Grohar je razvil osebno divizionistično tehniko in jo, kot je v razstavnem katalogu leta 1997 zapisal Andrej Smrekar, samozavestno uporabil v veliki zasnovi za artikulacijo prednjega in srednjega plana.
Leta 1904 se je spet preselil v Sorico in nato še v Škofjo Loko, 'slovenski barbizon', kjer je slikal med letoma 1906 in 1907 in s krajšimi prekinitvami tudi prebival do smrti. Umrl je v bolnišnici 19. aprila leta 1911. Šesta slovenska umetniška razstava, ki so jo istega leta odprli v Jakopičevem paviljonu, je bila posvečena njegovemu spominu.

Ivan Grohar, čigar življenjsko pot je v 44. letu starosti prekinila prezgodnja smrt zaradi jetike, je ustvaril dela, zaradi katerih so začeli v njem prepoznavati mit slovenstva, njegove krajine pa sprejemati kot podobe domovine.