Muzej so namestili v sodobni zgradbi, ki so jo zgradili na temeljih vhodne stavbe v rimske terme, katere velikosti je bila prirejena tudi novogradnja. Za osem sodobnih nadstropij visoki objekt predstavlja v okoli 2.500 eksponatih obdobje 500 let, v katerem so stari Rimljani pohajali ob Renu. Novi muzej je dopolnitev leta 1977 odprtega arheološkega parka, ki tudi zunaj Nemčije velja za vzor arheološkega muzeja. Po kritični obdelavi zgodovinskih virov in po preučitvi sorodnih stavb v drugih delih rimskega imperija so v Xantnu oziroma v rimskem mestu Colonia Ulpia Traiana do zdaj rekonstruirali pristaniški tempelj, prenočišče za popotnike, amfiteater ter več obrtniških delavnic in stanovanjskih hiš. Zdaj so v sodobnih gradivih rekonstruirali tudi vhodno stavbo v terme, za katero sicer arheologi ne vedno natančno čemu bi služila. Domnevajo, da bi zares ogromen objekt lahko bil nekakšna telovadnica, morda pa so v njem prirejali tudi različne prireditve, koncerte ali gledališke igre. V kleti novogradnje je ohranjen pogled na vzdolžni temeljni zid poslopja, ki je visok pet, dolg pa kar 70 metrov.

Pleme Sugambrov oskrbuje rimske vojake
Zametki mesta Colonia Ulpia Traiana segajo v prvo stoletje našega štetja, v čas stopnjevanja bojev med Rimljani in vedno bolj agresivnimi germanskimi plemeni. Prav Germani, natančneje pleme Sugambrov - gre za germansko pleme, ki je prvotno živelo na območju današnje Nizozemske -, so bili tisti, ki so prvi postavili naselbino, pozneje imenovano po cesarju Trajanu. Po enem od porazov proti Rimljanom so se morali Sugambri z vzhodnega umakniti na desni breg Rena v bližini sotočja te velike reke z reko Lippe. Ustanovili so naselje, katerega prebivalci so se v veliki meri preživljali z oskrbovanjem rimskih vojakov, ki so v bližini imeli vojaško bazo, imenovano Castra Vetera.
Veliko mesto cesarja Trajana
V bojih med uporom germanskega plemena Batavijcev (69 in 70 n. št.) je bilo naselje uničeno, ko pa so Rimljani s Petilliusom Cerialisom na čelu znova vzpostavili red v provinci, je bilo mesto obnovljeno, Trajan pa mu je podelil naziv colonia oziroma najvišji status, ki ga je lahko doseglo rimsko mesto. Trajan je mesto poimenoval po sebi - polno ime cesarja, ki je vladal med letoma 98 in 107, je bilo Marcus Ulpius Nerva Traianus - in ga zgradil 'v velikem merilu'. Med mestnimi zidovi z dolžino 3,4 kilometre je živelo 10.000 ljudi in Colonia Ulpia Traiana je tako postala drugo največje rimsko mesto v rimski provinci Germanii Inferior, to je v provinci, ki so jo Rimljani oblikovali na levem bregu Rena in ki je obsegala današnjo zahodno Nizozemsko, dele Flandrije in današnje nemške zvezne države Severno Porenje-Vestfalija. Večje mesto je bil samo Köln oziroma tedanja Colonia Agrippinensis.

Colonia Ulpia Traiana - Tricesimae - Tronje - Ad santos - Xanten
V tretjem stoletju je mesto doživljalo krizo za krizo in napad za napadom. Postalo je pravo mesto duhov; ne le zaradi opustošenja v germansko-rimskih vojnah, ampak tudi zaradi zakisanja zemlje, ki ni več hotela roditi. Ko je Konstantinu na koncu tega divjega stoletja začasno uspelo vzpostaviti red in mir, je bilo mesto dodatno utrjeno in postalo je vojaška postojanka 30 legije ali legije Ulpia Victrix, ki jo je leta 100 ustanovil Trajan. Od tod tudi ljudsko poimenovanje za mesto Tricesimae ali Trideset. Iz tega se pozneje razvije ime Tronje, ki je v sagi o Nibelungih poznano kot rojstno mesto Hagna, neustrašnega burgundskega bojevnika. Z mitologijo pa s tem še nismo opravili.
Prav tako v epu o Nibelungih zasledimo, da je bil Siegfried, mitološki ubijalec zmajev, doma iz kraja Ad santos. Zveni popolnoma drugače, pa gre vendar za isto mesto. V 4. stoletju so namreč kristjani začeli častiti sv. Viktorja Xantskega. Ime Xanten pa naj bi izšlo iz že omenjenega Ad santos oziroma v bližini svetnikov. Kdor razume malo nemško, je seveda že lahko ugotovil vez med vsemi temi imeni in omembami kraja, danes znanega kot Xanten. Ime Siegfried je seveda nemška izpeljanka iz latinskega Victorja, torej zmagovalca in prebivalci mesta Xanten so danes lahko ponosni, da živijo v mestu svetniških junakov, ki igrajo veliko vlogo tako v krščanski, torej vseevropski, kot tudi v germanski mitologiji.