V Narodni in univerzitetni knjižnici že več let kulturni praznik pospremijo s predstavitvijo majcenega, a dragocenega koščka obsežnega gradiva, ki ga hranijo na svojih policah. Posebno težo nosijo ravno literarni arhivi najpomembnejših slovenskih avtorjev, ki so neprecenljiv vir poznavanja njihovega dela in življenja. Takšen arhiv NUK-u zapušča Evald Flisar, čigar delo je središče razstave, ki jo danes ob 19.00 odpirajo v razstavni dvorani NUK-a. Na odprtju bosta zbrane nagovorila državni sekretar na ministrstvu za kulturo Anton Peršak in predsednik Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina, glasbeni del so zaupali Vladu Kreslinu, ob 21.00 pa se dogajanje nadaljuje v Kulturnici, kjer si bo mogoče ogledati predstavo Vzemi me v roke v izvedbi Mojce Funkl in Iztoka Jereba.
Razstava bo odprta do konca marca, po zaprtju pa bo Flisar svoj literarni arhiv podaril Rokopisnemu oddelku in se tako pridružil številnim drugim literarnim velikanom pod NUK-ovo streho.

Ob tako izjemnem opusu takšen poklon Flisarjevemu delu ne terja posebnega razloga, pa vendar je dodatna spodbuda bližajoči se pisateljev jubilej; 13. februarja bo praznoval 70 let. Razstava na ogled ponuja rokopise, tipkopise, fotografije, obsežno dokumentacijo recepcije njegovega dela v tujini, torej gradiva, ki ga pri nas do zdaj še nismo poznali. Razstavo so naslovili To nisem jaz, besede, pod katerim je pisatelj o svojem življenju razmišljal že v avtobiografskem romanu, približno sočasno pa je pred nekaj leti nastal tudi istoimenski dokumentarni film v režiji Damjana Kozoleta.
Dvanajstkrat na pustolovščini pisanja romana
"Dejstvo je, da se nikoli ne naučiš napisati romana," razmišlja pisatelj. "Naučiš se samo napisati roman, ki ga v nekem trenutku pišeš. In če ti vsake toliko časa spodleti, to pomeni, da se oklepaš preizkušenih obrazcev in te je strah, da bi se lotil česa novega. Vsak naslednji roman bi moral biti nekaj drugega, nov izziv, nov poskus, drugačen od prejšnjega; glavna odlika vsakega romanopisca (in dramatika) bi morala biti raznolikost, zaporedje poskusov, da se zavihti v večnost. Kajti pisanje vsakega romana je pustolovščina. Začne se kot zabava. Potem se spremeni v ljubezensko zvezo, skrito, v neke vrste varanje. Potem postane roman tvoj gospodar. Potem postane tiran. In ko se že skoraj sprijazniš s suženjstvom, nenadoma ubiješ pošast in jo vržeš skozi okno publiki, ki krvoločna čaka na trgu. Razen če prej ne sprevidiš, da je tvoj najboljši prijatelj koš za smeti," piše.
Prva drama, ki so jo uprizorili v arabskem jeziku
Do zdaj se je Evald Flisar podpisal pod dvanajst romanov, dve zbirki kratke proze, tri potopise, zbirko esejev, dve knjigi za mladino in trinajst dram. Te uprizarjajo na različnih koncih sveta, tako v evropskih gledališčih kot na primer v Indiji, na Japonskem, v Indoneziji in v Egiptu. Prav njegova Nora Nora je prva drama, ki so jo uprizorili v arabskem jeziku. Flisarjeva dela so prevedena v 34 svetovnih jezikov, med njimi so angleški, nemški, češki, arabski, bengalski, hindi, malajski, marati, indonezijski, nepalski, islandski, španski, turški, grški, italijanski, japonski, kitajski in drugi. Na domačem literarnem prizorišču je bil osemkrat nominiran za nagrado kresnik in šestkrat za Grumovo nagrado, trikrat jo je tudi prejel. Podelili so mu še nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado za življenjsko delo.
Od kraja do kraja, od besede do besede
Evald Flisar prihaja iz Prekmurja (rojen je v Gerlincih), ki ima od nekdaj posebno mesto v slovenski književnosti, vendar je pisatelja že v mladosti premamila tujina. Praktično vse odtlej se je premikal iz enega kraja v drugega, do danes je prepotoval več kot 90 držav. Potovanja je od nekdaj cenil tudi zato, ker prisilijo človeka, da se sooči s svojim bistvom in smislom kakršnega koli početja. V teh besedah pa verjetno najdemo tudi enega od razlogov, da je tako prepričljiv potopisec, ki ima nemalo zaslug za razmah tega žanra pri nas.
Čarovnikov vajenec očara Hollywood
Več kot dvajset let je živel v tujini, najdlje v Londonu (17 let), kjer je študiral angleški jezik, pisal radijske in TV-igre za BBC ter bil urednik pri veliki založbi. Tudi v Sydneyju se je zadržal dlje časa in se preizkusil kot pisec filmskih scenarijev v Hollywoodu (Čarovnikov vajenec).
Leta 1990 se je vrnil v Ljubljano in v rodne Gerlince. V drugi polovici devetdesetih let je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, iz katerega je pregnal politiko, trenutno je glavni urednik literarne revije Sodobnost.

Svet okoli sebe doživlja kot kaos, ki si ga želi pojasniti, da lahko notri deluje. Zato piše vse te zgodbe, s katerimi ta svet uredi, si z njimi odgovarja na vprašanja. "Do neke mere smo vsi prežeti z željo, da bi postali junaki zgodbe; če le mogoče, najzanimivejše in hkrati naše. Vendar je ta želja naravna; ego pač mora biti nekaj ali nekdo, sicer se bo začel razkrajati. Toda potreba, da bi brezoblično glino svoje vsakdanjosti modelirali v literarne izdelke, je nekaj popolnoma drugega: to je že sla po ustvarjanju, po predelavi posameznega v univerzalno, ne več želja po obnavljanju doživete resničnosti, ampak po obogatitvi zavesti o sebi v prostoru in času z novim, še nedoživetim, zgolj slutenim."