'Vleče me k zelenju in vodi.' Foto: Ada Hamza
'Vleče me k zelenju in vodi.' Foto: Ada Hamza
Adino pozornost največkrat pritegnejo motivi iz narave. Foto: Ada Hamza
Kalifornijo je spoznavala prek obiskovanja naključnih krajev in spontanih stikov s prebivalci. Foto: Ada Hamza
Trenutno čuti, da je fotografija tisto, s čimer bi se rada ukvarjala, a želi v prihodnosti delovati tudi na področju prava, ki se mu je študijsko zavezala. Foto: Ada Hamza
Ada Hamza si je v nekaj letih delovanja ustvarila prepoznaven avtorski pečat. Foto: Ada Hamza
Razstava Welcome to California je na ogled v Kinu Šiška. Foto: Ada Hamza

Mlada fotografinja, ki "v prostem času končuje študij prava", je svojo fotografsko pot začela pred štirimi leti. V tem relativno kratkem obdobju se je uveljavila v domačem okolju, pa tudi v mednarodnih vodah. Fotografije je objavljala v različnih publikacijah, revijah in knjigah, od Argentine do Tajvana.

Na razstavi Welcome to California, ki jo bodo odprli danes ob 20.00 v Centru urbane kulture Kino Šiška, predstavlja serijo fotografij, ki so nastale med poletnim potovanjem po ZDA. Navdušenost nad velikostjo, mogočnostjo, razprostranostjo kalifornijske pokrajine in urbanih področij je pustila sled na 35-milimetrskem filmu.

"Fotografije prikazujejo utrinke iz omenjene zvezne države skozi okno avtomobila na šestpasovnici, obkroženi z nekaj desetmetrskimi elegantnimi palmami, ki se leno pretegujejo v roza meglici. Ali ste vedeli, da ima LA najlepše sončne zahode ravno zaradi onesnaženosti s smogom?" piše v napovedi razstave, ob kateri smo poklepetali z Ado.


Na razstavi Welcome to California boste predstavili Kalifornijo skozi vaše oči oziroma objektiv. Vas je prostrana dežela večnega poletja (no, vsaj pomladi) v določeni meri sprva kulturno šokirala ali ste se tam hitro dobro počutili?

Kalifornija me ni kulturno šokirala, ker je to zahodni svet, kjer življenje poteka podobno kot naše. Ker pa je tretja največja zvezna država v ZDA, je precej raznolika. Sever (Bay Area) je veliko hladnejši, narava je bolj podobna naši, južni del države pa se mi zdi podobnejši Mediteranu. Počutila sem se dobro, celotno potovanje je bilo izjemno prijetno. Fotografije na razstavi pa skozi detajle subtilno povzemajo občutke, ki jih je name naredilo okolje.

Imate kakšno še posebej zanimivo zgodbo ali izkušnjo, ki se vam je pripetila na kalifornijski popotniški dogodivščini?

Manjši šok sem doživela v San Franciscu zaradi številnih brezdomcev ter nizkih temperatur. Samo potovanje pa ni bilo tipično turistično. Ob obiskovanju naključnih krajev sem spontano stopala v stike z ljudmi, ki tam živijo, in prek njih sem nekoliko spoznala specifike tamkajšnjega načina življenja.

Z mnogo vaših fotografij, tudi tistih, posnetih daleč od sonca, morja in palm Kalifornije, nekako izžareva "poletje" ... Bi se strinjali s to oceno?

To sem že večkrat slišala, verjetno je tako zato, ker v mojih fotografijah prevladujejo motivi iz narave. Vleče me k zelenju in vodi. Odseve, sence, barve in oblike v naravi intuitivno opazujem in iščem subtilnosti ter neumeščenost v okolju. Največ časa za osebne fotografske projekte imam ravno v poletnih mesecih.

"Morala bi delati v odvetniški firmi, a sem se odločila za freelance fotografijo," piše v opisu na vaši spletni strani. Čeprav ste fotografsko pot začeli šele pred nekaj leti, ste dela že objavljali v različnih uglednih publikacijah doma in po svetu. Je mogoče usklajevati fotografijo in pravo ali ste se dokončno "vdali" fotografiji?

Naivno in optimistično bom odgovorila, da je mogoče. Trenutno čutim, da je fotografija tisto, s čimer bi se rada ukvarjala. V prihodnosti pa bi rada pravniško znanje ter poznavanje kulturnih ter kreativnih industrij povezala v poklic na področju prava intelektualne lastnine.

Poleg fotografskega dela ste del kolektiva Trapez, ki, kot so zapisali v Mladini, "obroke spreminja v kulturna doživetja". Kako ste prišli na to zamisel in kakšni so načrti vas in sodelavcev za prihodnost?

Spoznali smo se v Pop-up domu 2012, kjer smo skupaj pripravili dogodek Eksperiment, začutili smo, da si vsi želimo še naprej sodelovati, zato smo se spontano formirali v kolektiv. Dobili smo ime, logotip, trenutno nastaja naša spletna stran in ljubezen do kulinarike, združene z oblikovanjem, raste in se krepi še naprej. Načrtujemo nekaj različnih dogodkov, žal pa konkretnejših informacij še ne morem razkriti.

Oblikujete tudi usnjene nahrbtnike, ki so trenutno na ogled v Pop-up domu v Benetkah. Se nameravate še resneje posvetiti tudi oblikovalskemu talentu in razširiti kolekcijo?

Tudi to je ena izmed spontanih poti v mojem življenju. Ideja za usnjen nahrbtnik, ki je povzeta po športni poliestrski vrečki z vrvmi, se mi je utrnila ob pripravah na potovanje, kamor sem se odpravljala z letalom. Določbe o ročni prtljagi so me prisilile, da sem začela razmišljati o lahki, zložljivi in modni usnjeni torbi. Zato sem oblikovala prvi nahrbtnik zase, popolnoma brez ambicij za nadaljnjo prodajo. Po številnih pozitivnih komentarjih sem začela dobivati naročila, beseda pa se širi od ust do ust, ker nimam nikjer objavljene ponudbe. Odločila sem se, da bom z letošnjo pomladjo oblikovala manjšo kolekcijo, ki bo dostopna v spletni trgovini. Za celostno podobo skrbi grafična oblikovalka Mina Fina. Trenutno pa sem oblikovala tudi dva nahrbtnika v sodelovanju z brandom Zulu Zion, ki se bo kmalu predstavil na platformi Kickstarter.

V nekem pogovoru ste omenili, da fotografsko opremo najdete kar na bolšjih trgih. Je v dobi digitalne fotografije in mobilnih aplikacij, ki vsakomur dajejo občutek, da je lahko umetnik, še prostor in čas za analogno fotografijo? V čem je njen čar?

Zdaj že dobro vem, s katero opremo si želim delati in zelo redko še eksperimentiram z različnimi fotoaparati. Sem mnenja, da medij sam ne določa in ne razlikuje med umetnostjo in neumetnostjo. Sama analogna fotografija še ne pomeni, da je oseba, ki fotografira s takšnim aparatom, tudi umetnik. Sama vidim prednost v kakovosti analogne fotografije, zagotovo pa sta občutek pričakovanja rezultatov in omejenost s številom posnetkov tudi čara te tehnike.