Amazonke, bojevnice in junakinje v umetnosti

Ženskam posvečena razstava v španski prestolnici

Mistikinja med levitacijo lahko simbolizira žensko v prehodnem obdobju, kakršno je, denimo, adolescenca. Najslovitejši med ženskami, ki so v ekstazi levitirale, je bila nedvomno Sveta Tereza iz Avile, ki jo je v svoji seriji Kuhinja tematizirala Marina Abramovic. Abramoviceva je s projektom, ki ga je izvedla v Gijónu, skušala poustvariti vzdušje iz kuhinje svoje babice, ki je bila baje zelo verna ženska in jo je kot otroka vodila v cerkev.

Zadnje 'poglavje' razstave je posvečeno avtoportretom slikark od Sofonisbe Anguissole pa vse do Fride Kahlo. Avtoportret je ženskam namreč omogočil, da so zavzele tako tradicionalno moško vlogo ustvarjalca kot tipično žensko vlogo modela.

Prvi sklop je posvečen ženskam v samoti, od čakajoče Penelope v antiki, pa do novodobnih junakinj, ki se bolj kot s čakajočo Penelopo poistovetijo z Odisejem in se ne prepuščajo koprnenju v samoti.

V zgodovini zahodne umetnosti ne manjka upodobitev podrejenih žensk, pa naj bo to v vlogi matere, Device ali erotičnega objekta. Kje pa so tiste upornice, ki se ne bojijo spreminjati sveta okrog sebe?

Mistikinja med levitacijo lahko simbolizira žensko v prehodnem obdobju, kakršno je, denimo, adolescenca. Najslovitejši med ženskami, ki so v ekstazi levitirale, je bila nedvomno Sveta Tereza iz Avile, ki jo je v svoji seriji Kuhinja tematizirala Marina Abramovic. Abramoviceva je s projektom, ki ga je izvedla v Gijónu, skušala poustvariti vzdušje iz kuhinje svoje babice, ki je bila baje zelo verna ženska in jo je kot otroka vodila v cerkev. Foto:

Frida Kahlo: Avtoportret z verižico iz trnja in kolibrijem (1940) — Zadnje 'poglavje' razstave je posvečeno avtoportretom slikark od Sofonisbe Anguissole pa vse do Fride Kahlo. Avtoportret je ženskam namreč omogočil, da so zavzele tako tradicionalno moško vlogo ustvarjalca kot tipično žensko vlogo modela.

Sarah Jones, Camilla (III), 1999 — Prvi sklop je posvečen ženskam v samoti, od čakajoče Penelope v antiki, pa do novodobnih junakinj, ki se bolj kot s čakajočo Penelopo poistovetijo z Odisejem in se ne prepuščajo koprnenju v samoti.

Nova razstava madridskega muzeja Thyssen-Bornemisza, Heroínas (Junakinje) poskuša odkriti še drugo plat: od danes pa do začetka junija razstavljajo približno 120 del, ki jih povezuje tematska rdeča nit: podoba močne ženske.

"Junakinje" so zastavljene kot pregled umetniških upodobitev žensk kot protagonistk v aktivnih vlogah,obenem pa kot refleksija krize tega "žanra" v zahodni umetnosti. Razstava, ki pokriva predvsem 19., 20. in 21. stoletje, s posameznimi platni pa se vrača celo do razsvetljenstva, se seveda lahko pohvali z deli nekaterih najvplivnejših umetnic v zgodovini (Frida Kahlo, Marina Abramovic, Mary Cassat, Nancy Spero in druge), pa tudi slikarjev, s katerih deli so stopale v dialog (denimo Caravaggio, Degas, Munch ali Nolde). S posameznimi eksponati so predstavljene tudi Kiki Smith, Mona Hatoum, Julia Fullerton-Batten, Rineke Dijkstra, Lee Kassner, Angelica Kauffmann, Berthe Morisot in druge.

Namesto po kronološkem vrstnem redu je razstava zasnovana tematsko, po prizoriščih in poslanstvih "junakinj", pa naj bo to ikonografija samote, delo na polju, vojna, čarovništvo, šport, verska ekstaza ali pa branje in umetniško ustvarjanje. In če je postavitev v "Thyssnu" predvsem poklon telesni moči in vzdržljivosti žensk, je drugi "krak" razstave, ki je na ogled v fundaciji Caja Madrid, pregled duhovnih "moči" čarovnic, mučenic, svetnic in drugih.

V Madridu si z ramo ob rami tako stojijo močne ženske iz vseh obdobij, od grških boginj Artemide in Atene, bakhantk, ki k svojim dionističnim misterijem niso spuščale moških, divjih menad, krute Kirke in Medeje ter Atalante, ene najboljših lovk in najhitrejše ženske na svetu, pa do športnic, severnjaških valkir, Ivane Orleanske ter Svete Evlalije in Svete Tereze.

Zgodovina žensk, kot so jo pisali moški
Seznami ženskih junakinj v zgodovini umetnosti so, če je človek natančen, lahko zelo dolg: "katalogizirala" sta jih že Heziod in Homer, pa čeprav sta jih postavljala samo v vloge "pomočnic" - mater , hčerk, žena in ljubic antičnih bogov in junakov. Prvi kompendij ženskam, ki si zaslug niso delile z moškimi v svojih življenjih, je sestavil Boccaccio, ki se je v svojem delu De claris mulieribus sledil Petrarki in njegovemu De viris illustribus.
Leta 1405 je po Boccacciovem zgledu (pa tudi z namenom, da bi ga dopolnila in popravila), je Christine de Pizan napisala prvo apologijo žensk izpod ženskega peresa, Mesto dam. (Christine de Pizan je bila na nek način prva feministka, saj "slabosti" ženskega spola ni pripisovala materi naravi, ampak moči navade).