Kinetične skulpture, ki jih je Tihec ustvarjal med letoma 1968 in 1972, so tudi dovršeni inženirski izdelki. Poganjata jih vodni ali električni tok. Foto: Moderna galerija
Kinetične skulpture, ki jih je Tihec ustvarjal med letoma 1968 in 1972, so tudi dovršeni inženirski izdelki. Poganjata jih vodni ali električni tok. Foto: Moderna galerija
Slavko Tihec: Spomenik Ivana Cankarja (1979-1982)
Konec sedemdesetih so bili za Tihca značilni portreti, sorodni slogu oparta, za katere je bilo značilno, da je bilo mogoče pravo podobo prepoznati le s pogledom pod določenim kotom. Foto: Arhitekturni vodnik

Slavko Tihec se je s svojo skulpturo Aquamobil II iz leta 1968, ki jo hrani Moderna galerija, uvrstil med 180 umetnikov, katerih dela naj bi sledila tematskemu vodilu bienala. To vodilo je Revolutions - Forms that Turn (Revolucije - Oblike, ki se vrtijo); posledično so na ogled dela, ki tako ali drugače tematizirajo dinamiko in vsako stanje nestabilnosti. Tako v življenju kot v umetnosti.

umetniška direktorica festivala Carolyn Christov - Bakargiev: "Prostor, ki ga razstava raziskuje, je vrzel med prvim delom naslova - 'revolucije' -, ki namiguje na politično vsebino razstave, ter med besedo 'oblike', ki označuje avtonomijo in izolacijo okoli svoje osi vrtečega se umetniškega objekta, ločenega od vsakodnevnega življenja; ... lahko pa se referira tudi na samo energijo vrtečega se telesa. Predstavlja prostor rotacije, konfuzije, upora, neporedljivosti, anarhije ali prekinitve reda, prostor 'revolucije'."
Ob boku Kazimirju Maleviču in Josephu Beuysu
Slavko Tihec je z uvrstitvijo na bienale, natančneje v razstavišče Art gallery of New South Wales, postavljen ob bok Kazimirju Maleviču, Aleksandru Rodčenku, Marcelu Duchampu, Jeanu Tinguelyju, Josephu Beuysu, Jannisu Kounnelisu in Brucu Naumannu, če omenimo le nekaj najbolj zvenečih imen, zastopanih na sydneyjskem bienalu. Ta bo do 7. septembra bistveno določal utrip mesta. Postavitev je namreč nameščena v sedem različnih razstavišč okoli mestnega pristanišča, dogodku pa se s svojimi razstavami priključujejo tudi druge mestne galerije, ki so svoj trenutni program prilagodile tematski usmeritvi bienala.

Tihčevi začetki z reducirano ekspresivno figuro
V svojem približno štiridesetletnem delovanju je Slavko Tihec prešel skozi več slogov. Za njegovo prvo podiplomsko obdobje je značilna ekspresivna skulpturalika, ki daje vtis izgubljanja mase. Redčenje potez in s tem nastajajoči 'parkljasti' motivi ustvarjajo deformirane figure, kakršne na primer zaznamujejo Spomenik Pohorskemu bataljonu na Osankarici (1958). V šestdesetih Tihec figuro opusti in se usmeri k obdelovanju varjenega železa, ki mu občasno dodaja železobeton. Krilate oblike na tankih pecljih oziroma skrbno oblikovanih podstavkih so nekateri od značilnih Tihčevih motivov.

Štiri leta kinetičnega kiparstva
V tem trenutku se zdi najpomembneje pod drobnogled vzeti obdobje 1968-1972. To so bila štiri leta ukvarjanja s kinetičnim kiparstvom. Tihec postane mojster vodnih mobilov in skupaj s skupino neokonstruktivistov v slovenski prostor uvede novo obliko abstrakcije. Te skulpture so bile tudi inženirsko dovršeni izdelki, ki so se premikali z vodnim ali električnim tokom. Poleg Aquamobila je najbolj reprezentativni Tihčev objekt tega obdobja še Paličasti kinetični objekt (1970).

Kinetični fazi je sledilo veliko bolj statično obdobje. Minimalistična kontejnerska plastika lesenih konstrukcij je bila značilna za zgodnja sedemdeseta, pozneje je to idejo nadgradil z opartističnimi portreti, prepoznavne ob pogledu pod določenim kotom. Verjetno najbolj znamenita primerka tega obdobja sta spomenik Ivana Cankarja pred Cankarjevim domom v Ljubljani (1979-1982) in spomenik NOB-ju v Mariboru (1975-1977). Pozneje se je Tihčev izraz še spreminjal, vendar pa tako prepoznavnega obdobja v delu Prešernovega nagrajenca leta 1983 in nagrajenca na beneškem bienalu leta 1980 ni več prepoznati.