Stanovanjski kegelj iz romana Die Korrektur Thomasa Bernharda. Foto: Pinakothek
Stanovanjski kegelj iz romana Die Korrektur Thomasa Bernharda. Foto: Pinakothek
Architektur wie sie in im Buche steht
Načrt republike, v kateri so živeli učenjaki Arna Schmidta. Foto: Pinakothek
Architektur wie sie im Buche steht
Stavba iz pisma, ki ga je Alfred Joseph Frueh 10. januarja nedoločnega leta pisal Giuliette Franciulli. Foto: Pinakothek

Privolilo je namreč v sodelovanje pri izdelavi načrtov, ki pravzaprav ne "smejo" biti uresničeni, ker bi se tako njihov čar razblinil. Skupina arhitektov je namreč izdelala načrte in makete izmišljenih stavb in krajev, o katerih so v svojih delih pisali literati. V Pinakoteki sodobne umetnosti (Pinakothek der Moderne) tako lahko vidite, kako so si arhitekti zamislili, na primer, Kafkov Grad, babilonski stolp in stavbe iz fantazijskih romanov Paula Scheerbarta.

Tako jasna in tako zmuzljiva arhitektura
Podatki o v romanih in poeziji opisanih krajih in stavbah so "zmuzljive" narave. To so spoznali že študenti arhitekture, katerih seminar je bil pred razstavo v Pinakoteki. Študenti so si namreč morali izbrati literarno delo in nato z maketo, računalniško simulacijo, ilustracijo ali načrtom ponazoriti arhitekturno okolje, v katero je avtor umestil dogajanje. Če so si ob prvem prebiranju dela še z lahkoto predstavljali konture stavb in ulic, pa so se znašli v zagati, kakor hitro so v roke vzeli svinčnik. Vedno znova se je izkazalo, da je mogoče podobo stavb zarisati, le če se natančno poglobijo v celotno sporočilo in razpoloženje, ki zaznamuje roman, zgodbo ali pesem. Arhitektura v literaturi ni le ogrodje za umestitev dogajanja; je tudi del sporočila.

Vsak načrt je napačen
Prav zato bi lahko bila podoba stanovanjskega "keglja" iz romana Thomasa Bernharda Korrektur precej drugačna, kot pa je tista, ki je na ogled v Münchnu. To velja tudi za stekleno arhitekturo iz utopičnih romanov Paula Scheerbarta. V Pinakoteki so torej predstavljeni načrti, ki so že vsi po vrsti v svojem bistvu nepravilni. So le svobodne interpretacije ideje, ki si jo vsak bralec razlaga po svoje. To pa je tudi bistvo čarobnosti postavitve.

Arhitektura kot orodje v službi spomina
Razstava obenem obuja spomine na prakso srednjeveških sholastikov, menihov, ki so skušali čim večjo količino podatkov absorbirati s prav posebno tehniko memoriziranja. V mislih so gradili stavbe in vanje skladiščili informacije. Vsakič ko so si hoteli v dejavni del spomina priklicati posamezen podatek, so se spomnili na arhitekturne posebnosti in opremo prostora, v katerega so spravili informacijo. S pomočjo takšnih "arhitekturnih asociacij" naj bi si bilo mogoče zapomniti izjemno količino podatkov.