Postavitev Nedokončane modernizacije - Med utopijo in pragmatizmom, ki bo na ogled do 22. aprila, predstavlja arhitekturne projekte velikopotezne urbanistične ureditve, ki so zaznamovale obdobje socialistične Jugoslavije.
Razstava je pravzaprav sklepna faza dolgega raziskovalnega projekta, ki se bo sklenil ravno aprila v Ljubljani. Več kot 40 mladih strokovnjakov s področja celotne nekdanje skupne države je v preteklih dveh letih na konferencah v Zagrebu, Skopju, Beogradu in Splitu delilo svoja raziskovanja, teorije in razmišljanja z mednarodnim občinstvom. Razstavo pa sta zasnovala kustos Maroj Mrduljaš, sicer odgovorni urednik hrvaške revije za arhitekturo in kulturo Oris, ter srbski arhitekturni zgodovinar in teoretik Vladimir Kulić.
Sokustosinja Simona Vidmar pojasnjuje, da je razstava prvi poskus retrospektivnega pogleda na dobrih 40 let trajajoč proces urbanizacije, nabite s političnimi prejudici, prvo združitev celotnega arhitekturnega teritorija nekdanje Jugoslavije pod skupnim imenovalcem ter prvo celovito analizo arhitekturne zapuščine socialističnega obdobja za našo sodobnost. "S to pionirsko razstavo želijo avtorji odgovoriti na še vedno odprta vprašanja, ki so se začela porajati v obdobju po razpadu Jugoslavije in so zaradi privlačnosti neznanega teritorija postala zanimiva predvsem tujim strokovnjakom." Zanima jih še, kaj arhitekturni prostor jugovzhodne Evrope pomeni v mednarodnem kontekstu, ali obstaja nekaj ter kaj arhitektura socialistične Jugoslavije prinaša danes in jutri, še pojasnjuje Vidmarjeva.
Kakšen je modernizacijski učinek socialistične arhitekture?
Pri predstavitvah študij primerov, ki pokrivajo večino najpomembnejših (nedokončanih) procesov urbanizacije, so si po besedah Mrduljaša prizadevali nakazati odnos med arhitekturo in družbeno stvarnostjo v socialistični Jugoslaviji in državah naslednicah. Razstava želi orisati okoliščine, znotraj katerih so določene arhitekture nastale, ter ugotoviti njihov modernizacijski učinek, ki se kaže v današnjem času.
Ob postavljanju narodnih skupščin, sedežev komunistične partije, knjižnic in univerz kot simbolov prestolnic šestih republik so se po besedah Kulića porajala vprašanja, kako predstavljati identitete posameznih narodov. Ko je ugotavljal, so se odgovori zelo razlikovali, od kozmopolitskega modernizma do različnih variant modernističnega regionalizma, ki so črpale iz vrste modernih in starejših tradicij.