Letošnji bienale poteka pod kuratorstvom arhitektk iz Dublina Yvonne Farrell in Shelley McNamara, ki sta kot izhodišče sodelujočim birojem ponudili premislek o prostoru svobode in svobodni domišljiji kot prostoru, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost. V naslovu Prostor svobode sta, kot pravita, želeli imeti prostor, saj gre pri arhitekturi za prostor, manj sta pri tem imeli v mislih arhitekturne objekte, v katerih nastopi človek. "Tisto, kar nas zanima, je prostor, ki ga zamejuje materialnost površin," je pojasnila Shelley McNamara. Svoboda pa je točka, kamor "lahko vstopita plemenitost duha in občutek človečnosti" - s poudarkom na kakovosti prostora samega.

Po njenih besedah sta to temeljni točki manifesta. Predsednik bienala Paolo Baratta ju je pozval, naj v njem zapišeta vse tisto, kar se jima zdi pomembno v arhitekturnem svetu. Ta jima je bil tudi vodnik pri iskanju arhitektov in primerov, ki zasledujejo omenjeni vrednoti in so zdaj zastopani na bienalu.

Od blata do snega, od usnja do bambusa
Bienale sta snovali ob zavedanju, da je "stranka za arhitekte Zemlja", ki pa je krhek prostor, in da na njih pade tudi odgovornost glede uporabe naravnih virov. Prepričani sta, da so udeleženci zelo dobro odgovorili na zastavljeni koncept, pri čemer so uporabili zelo raznolike materiale, od blata do snega ter od blaga in usnja do bambusa.

Da bi cenili ljudi, ki jih imamo
Yvonne Farrell je poudarila še en po njenem mnenju pomemben vidik teženj arhitekture, in sicer, da se ta ne bi smela počutiti oddaljene od navadnih ljudi, ampak bi se morala vprašati, kako jih lahko poveže in kaj lahko stori zanje. Na razstavišču so postavili številne marmorne klopi, na katerih se obiskovalci lahko odpočijejo in občudujejo doseženo. "Za nas je pomembno, da arhitekte, tako sodelujoče kot druge, ter splošno javnost spodbudimo, da se usedejo in cenijo stvari, ki jih imamo," je še pojasnila Shelley McNamara.

Med tehnologijo in arhitekturo
Baratta pravi, da so bili glede na izbrane teme zadnji trije bienali en sam, razdeljen na tri poglavja o razmerju med tehnologijo in arhitekturo. Leta 2014 so se pod vodstvom nizozemskega arhitekta Rema Koolhaasa ukvarjali z najbolj sodobno tehnologijo kot dejavnikom, ki lahko zameji arhitekturo, pred dvema letoma je čilski arhitekt Alejandro Aravena pomislil, da najnovejša tehnologija morda ni nujno najboljša. Letošnji bienale pa po njegovih besedah poudarja, da nobena nova tehnologija ne more povzročiti tega, da bi stara tehnologija zaradi nje zastarala.

V beneških Giardinih in Arsenalu se bo v naslednjih mesecih predstavilo 71 arhitekturnih praks, tudi iz Slovenije. Kuratorki sta iz Slovenije izbrali arhitekte biroja Arrea, ki v Arzenalu z opečno intervencijo vabi obiskovalca, da odkrije pot med konceptualnimi modeli projektov in temami njihovega dela proti stari steni in oknu, svetlobi na koncu poti.

V nacionalnem paviljonu se Slovenija predstavlja s projektom Živeti z vodo, ki ga je na pobudo Muzeja za arhitekturo in oblikovanje pripravila mednarodna skupina 13 strokovnjakov različnih strok. Spraševali so se, kakšne intervencije v prostor bodo v prihodnosti potrebne v povezavi z vodo in kakšne morebitne projekte to prinaša. Iz strinjanja, da bi bilo vodo v prostoru treba premisliti na novo, so zasnovali vodni paviljon po vzoru Plečnikovega nezgrajenega parlamenta, ki ga spremljajo modeli odnosov med silami v naravi in istoimenska publikacija.

16. mednarodni arhitekturni bienale bo na ogled do 25. novembra.