Zgodba o Pollocku in Gorkyju gre nekako takole: neke noči sta se znašla v ribji restavraciji Jack the Oysterman, kje drugje kot v New Yorku, kjer se je godilo praznovanje prve samostojne razstave Willema de Kooninga. Nenadoma Pollock opazi ob strani stoječega Gorkyja, ki je šilil svoj svinčnik, se mu približa in mu z ostrim pogledom naravnost v oči zabrusi: "Arshile! Kakšno ime je sploh to?" Seveda se s tem stavkom Pollock ni obregnil ob nenavadno Armenčevo ime, ampak mu je zgolj sporočil, kaj si misli o njegovi umetnosti, in v tem primeru obstajata dve možnosti: 1. Pollock je bil ljubosumen na svojega stanovskega kolega in 2. Pollocku resnično ni bila ta umetnost všeč. Kakor koli že, Gorky mu je - prav tako s strumnim pogledom in ne, da bi nehal šiliti svojega svinčnika - odgovoril: "Oprostite mi, gospod Pollock. Vi in jaz sva zelo različna si umetnika."

Ameriško vprašanje: kdo je najboljši?
Dogodek se je v spomin vtisnil kot zrcalni odsev t. i. boja med domačimi (torej v Združenih državah Amerike rojeni umetniki) in priseljenimi umetniki; pri čemer je mogoče sklepati, da je naslov najboljšega umetnika osvojil v ZDA rojeni Pollock, potem ko ga je Life Magazine leta 1948 razglasil za najboljšega živečega umetnika Amerike. Gorky je bil takrat mrtev že približno pol leta, a vseeno so ga mnogi uvrščali med najboljše ameriške umetnike (če ne kar na sam vrh) generacije pred Pollockom. V britanski galeriji Tate Modern bodo 10. februarja odprli razstavo, posvečeno Gorkyju, ki bo na ogled do 3. maja.

Zgled: evropski moderni mojstri
Natančna letnica rojstva Gorkyja ni znana, bil pa je rojen med letoma 1902 in 1905 ob armenskem jezeru Van. Njegov oče je družino že kmalu zapustil in odšel v Ameriko, medtem ko so mati, njegove tri sestre in Gorky, ki mu je bilo takrat še ime Vostanik Adojan, ostali v domačem kraju in prebežali v Rusijo šele, ko se je tam začel goditi veliki genocid. Leta 1920 mu je uspelo priti v Ameriko, kjer se je znova povezal z očetom, a odnos med njima nikdar ni bil zares pristen.

Novo ime si je Vostanik Adojan nadel v čast ruskega pisatelja Maksima Gorkega, za katerega je celo trdil, da je z njim v sorodu, ko je že prispel v novo deželo in ko je želel znova vzpostaviti lastno identiteto. Od leta 1924 je Gorky, naprej v Bostonu, potem pa v New Yorku, obiskoval številne galerije in prebiral številne knjige, prek katerih je preučeval evropske slikarje in bil na ta način samouk. Njegov zgodnji slog tako kaže vplive Cezanna, Picassa in drugih modernejših Evropejcev, vendar pa že portreti iz 20. in 30. let kažejo, kako je slikar uspešno prelil lastna doživetja ter občutja v svoje realistične študije.

Od ene nesreče do druge nesreče in do končne 'nesreče'
V 40. letih prejšnjega stoletja pa se je srečal z nadrealisti, ki so pobegnili pred vojno, ki se zajemala Evropo. Stimuliran z njihovimi idejami o 'prosto tekočem', samodejnem slikarstvu je kmalu razvil prepoznaven slog, po katerem je še danes najbolj znan. Karakteristična dela zadnjega njegovega obdobja zaznamujejo močne barve, organske oblike, preoblikujoči se abstraktni elementi in jasne linje. Ta dela zajemajo čutno uživanje pokrajine kot tudi razpoloženje in spomine, ki jih subjekti platen vzbujajo. Kariera Gorkyja se je končala v trenutku, ko se je slikarju začel obetati preboj, za konec pa je bila kriva vrsta tragedij, ki jih je slikar doživel (zapustila ga je žena z otroki, nekaj slik mu je zgorelo v požaru njegovega ateljeja, imel je raka, operirali so mu črevesje (kolostomija), malo pred smrtjo pa si je v prometni nesreči poškodoval vrat). Vsa ta nesrečna naključja so vodila do končne tragedije - samomora.