Avtor razstave je dr. Peter Krečič, izbor del za razstavo in postavitev sta pripravila Peter Krečič in Nina Pirnat. Foto:
Avtor razstave je dr. Peter Krečič, izbor del za razstavo in postavitev sta pripravila Peter Krečič in Nina Pirnat. Foto:
Stepančičevo delo je bilo tudi del mozaika razstave Irwin Retroprincip: 1983 - 2003.
Skupščina v Beogradu
Stepančič je v Beogradu našel svoj drugi dom, a se tudi tam ni udeleževal javnega življenja.

Razstava ni preprosto sopostavljanje slik, ampak obsega fotografije konstrukcij, fotografije, risbe in slike, postavljene v naslednjih vsebinskih sklopih: obdobje tržaške konstruktivistične skupine, prvo beograjsko obdobje 1931–45 ter drugo beograjsko obdobje 1945–91. Stepančič je namreč leta 1931 zapustil Slovenijo in do svoje smrti (1991) živel v Beogradu, kjer je delal skoraj popolnoma v samoti. Po umetnikovi smrti sta vso slikarsko zapuščino podedovala njegova nečaka, ki sta gradivo tudi posodila za ljubljansko postavitev.

Ni ostal priklenjen na strogi modernizem
Eduard Stepančič je po "tržaški epizodi" (sodeloval je s Černigojevo tržaško konstruktivistično skupino), ki je dokaj znana in raziskana, ustvaril izjemno kakovosten, vendar javnosti povsem neznan opus risb in slik v razponu od postimpresionistične lirične krajine do ponovno osvojene stroge konstruktivistične risbe. Eduard Stepančič tako zavzema poseben položaj v slovenski, srbski in evropski umetnosti.

S svojim mladostnim zavzemanjem v duhu konstruktivizma v okviru Tržaške konstruktivistične skupine si je ob tem, da si je s konceptualnimi deli prislužil prostor v mednarodni zgodovinski avantgardi, hkrati začrtal pot, ki ji je sledil vse življenje. Zapisal se je iskanju smeri in možnosti konstruktivističnega načela, v čemer ga lahko postavimo ob bok precej bolj kanoniziranemu Avgustu Černigoju.

Asketska umetniška drža
Kmalu po osvoboditvi je postal član Društva likovnih umetnikov Srbije in nato sodeloval tudi na nekaj gostovanjih po Jugoslaviji. Nikoli ni razstavil več kot tri slike, najpogosteje samo dve. Nikoli ni razstavljal risb ali drugih manjših del; priznanje širše javnosti ga torej nikoli ni pretirano zanimalo. Pokazal se je, kolikor se je moral, malo zaradi tega, da bi kakšno njegovo delo odkupili, deloma zato - zlasti po vojni - da bi zadostil najnujnejšim potrebam in ohranjal svoj socialni položaj, ki mu ga je zagotavljal status svobodnega umetnika. Javnosti se je ogibal - umikal se je v zasebnost k svojemu obsesivnemu raziskovanju in razen izjemoma nikogar ni pustil blizu.