Vsak način - tudi kovanje samosvojih kovancev - za kljubovanje cesarju je dober. Foto: Kunsthistorisches Museum Wien
Vsak način - tudi kovanje samosvojih kovancev - za kljubovanje cesarju je dober. Foto: Kunsthistorisches Museum Wien
Kovanec s podobo Jezusa
Kmalu po smrti Jezusa Kristusa so se pojavili tudi kovanci s prerokovo podobo. Foto: EPA

O tem pripoveduje razstava v dunajskem muzeju zgodovine umetnosti (Kunsthistorisches Museum) z naslovom Die Römer in Kleinasien (Rimljani v Mali Aziji), ki prek predstavitve kovancev izpostavlja iznajdljivost antičnih prebivalcev Bližnjega vzhoda.

Dunaju. To "kaprico" jim je Rim morda dopustil tudi zato, ker je bil ta denar kovan iz neplemenitih in torej po "uradnih" pojmovanjih ničvrednih kovin. Ta praksa, ki je privedla celo do tega, da so plačilna sredstva v Mali Aziji le bežno sledila uradnim denarnim vrednostim, da je bil Mali Aziji priznan poseben status, ki je prznaval obstoj lokalnih kovnic.

Lokalna božanstva ostanejo
Kovanci, ki jih zgodovinarji danes opredeljujejo kot valuto rimskih provinc, občasno sledijo rimski tradiciji upodabljanja vladarja na prvi strani kovanca; občasno pa so se na kovancu znašli tudi drugi člani kraljeve družine. V Mali Aziji pa je šla raznolikost motivov precej dlje od izbiranja primernega plemenitega portretiranca. Tu so na kovancih ovekovečili tudi tega ali onega Boga, ki ga je priznaval "uradni Rim", včasih pa so upodobili celo katero od lokalnih božanstev, katerih "promocija" uradne vere ni mogla izgnati.

Zanimivo je tudi to, da cesar ni zapovedal, da mora biti na provincialnih kovancih vsaj napis pravilen; torej v latinščini. Na večini v muzeju zgodovine umetnosti razstavljenih kovancev lahko tako prebiramo napise v grškem jeziku, ki je nekaj stoletij po Avgustovi vladavini (Avgust je vladal med letoma 14 pred našim in 27 po našem štetju) oziroma po razpadu velikega rimskega imperija postala uradni jezik vzhodnega rimskega cesarstva.

Ko se lokalec smeje cesarju v brk
Province so pri svojem denarju vztrajale iz gole preračunljivosti. Rim je namreč svoje uradnike plačeval v zlatih (aurei) in srebrnih (denarii) kovancih, s katerimi pa si cesarjevi namestniki po provincah niso mogli kaj dosti pomagati. Lokalna trgovina je namreč priznavala le lokalno valuto. Zato so morali uslužbenci države denar menjati, pri tem pa so morali plačati pogosto precej zasoljeno provizijo, ki je pripomogla tudi k bogatenju provinc. Provincialni veljaki so bili tako zelo ponosni na svoj denar, ki jim je prinašal dobiček in ki so ga pojmovali kot nekakšno malo zaroto proti centralni oblasti, zato so tudi toliko pozornosti namenili podobi kovancev, ki so danes pravi dokumenti o življenju, verovanju in delu antičnih prebivalcev Male Azije.

Razstavo si lahko ogledate do 31. avgusta.