Oglas
Kot prikazuje razstava Benetke in islamski svet, 828-1797 v newyorškem Metropolitanskem muzeju, so namreč še posebej Benečani kot značilno antično umetnost, arhitekturo in slog oblačenja izpostavljali oblike, značilne za islamsko kulturo svojega časa. Benečani so dobro vedeli, da si "izposojajo" pri muslimanih. Vendar so to kulturo napačno interpretirali. Bili so prepričani, da je kultura sodobnega Konstantinopla, zadnje prestolnice antičnega rimskega cesarstva - vzhodni oziroma bizantinski del rimskega cesarstva se je ohranil do leta 1453 -, neposredna naslednica antične kulture. Ali celo tej identična.
Napačna interpretacija Konstantinopla leta 1500Izvor predstav o podobi starega Rima ni bil le Konstantinopel oziroma Bizanc. Enak pomen so Benečani pripisovali tudi Aleksandriji in Jeruzalemu, torej mestoma, ki sta bili veliki politični in kulturni središči že v antiki. Umetniki, ki so pisali definicijo beneške renesanse, so pač sklepali, da se je kultura v teh krajih razvijala kontinuirano. Sklepali so, da je pogled na minarete in živopisne obleke sultanov pogled, kakršen se je odpiral tudi antičnemu obiskovalcu teh krajev.
Kreativno mešanje antike in sodobnosti
Ideja o zmotnem benečanskem razumevanju antike je še sveža. S to novico je pred nekaj leti zgodovinsko in umetnostnozgodovinsko stroko pretresel ameriški umetnostni zgodovinar Alexander Nagel. V njegovem besedilu - spisal ga je skupaj s Christopherjem S. Woodom - najdemo izraz kreativni anahronizem (creative anachroinism). Ta naj bi bil eden izmed ključev za razumevanje, zakaj se na primer na slikah Vittoreja Carpaccia, ki prikazujejo prizore iz časa okoli leta 0, pojavljajo minaretom podobni stolpi. Gre za kreativno mešanje resnično antičnih in sodobnih kulturnih vplivov in form ter interpretiranje te celote kot prikaz (oziroma poskus prikaza) avtentičnega starega sveta.
Slabi zgodovinarji so bili tudi umetniki drugod po Evropi
Čeprav razstava v New Yorku izpostavlja primer beneške renesanse, pa Nagel v svoji študiji poudarja, da je bil primer tako imenovanega trka časovnosti (clash of temporalities) značilen tudi za druga kulturna "okrožja". Zaradi pomanjkljivega poznavanja zgodovine so takšne napake pogosto zagrešili tudi flamski slikarji obdobja severne renesanse in tudi znamenita slika Primavera Alessandra Botticellija je "zgrešena". Kot poudarja Nagel, je Boticelli svojo antično pomlad odel v oblačila, kakršna so nosili njegovi sodobniki, ki so se vdajali poganskim običajem.
Včasih je zmota tudi posrečena
Kot antične je renesančni človek pogosto prepoznal zgodnjekrščanske ikone, mozaike iz najrazličnejših obdobij in celo karolinško in gotsko arhitekturo. Vendar pa vsaka napačna uporaba teh prvin ni bila nujno tudi slaba. Nagel tako razlikuje med dobrimi oziroma kreativnimi anahronizmi in slabimi anahronizmi. Pri dobrih gre predvsem za to, da je umetnik podobe, ki jih je imel za antične, uporabil ne kot bistvo svoje pripovedi, pač pa le kot sredstvo za poetično upovedovanje nekega motiva, ki sam po sebi ni bil zgrešen. Slabi anahronizmi pa pomenijo pogosto načrtna napačna datiranja dogodkov, sprevračanje ikonografije in podobno.
V muzej na lov za zmotami
Naj torej ob koncu izpostavimo nekaj najpogosteje zagrešenih napak. Tako kot na sliki Zabava bogov Giovannija Bellinija so renesančni slikarji pri upodabljanju antičnih motivov slikali keramiko z značilnimi islamskimi ornamenti, zgodnjim kristjanom so na glavo poveznili turbane, oblačila Jezusa Kristusa in device Marije so okraševali z napisi, zapisanimi z arabskimi črkami, sicer pravilne forme antične arhitekture pa so pobarvali z zlato barvo.
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje