Oglas
To je bil obisk enega najbolj priljubljenih ameriških predsednikov vseh časov Johna F. Kennedyja. Če smo povsem iskreni, je trenutek, ko je Kennedy izgovoril znameniti stavek "Ich bin ein Berliner." in se tako po nesreči razglasil za kolač, le eden od dogodkov, ki jih obravnava muzej na Pariser Platzu. In prav tako le eden od dogodkov, katerih mitološki značaj stalna razstava razkriva.
Fama o Kennedyjevem "skeču"Posebej ameriški časopisi so se radi ponorčevali iz Kennedyja in večkrat zapisali, da so se Berlinčani škodoželjno posmehovali mlademu predsedniku - John F. Kennedy je bil najmlajši predsednik v zgodovini Združenih držav Amerike , ki je izustil takšno neumnost. Resnica pa je, da se na trgu pred mestno hišo ob Kennedyjevemu spodrsljaju skoraj nihče ni niti namuznil. Nemci so Kennedyja preveč spoštovali, da bi se zabavali na račun tega, da državnik pač ni vedel, da v nemškem jeziku pred imeni prebivalcev mest in držav ni predloga.
Množično objokavanje Kennedyjeve smrti
Muzej med drugim prikazuje tudi množično žalovanje Berlinčanov za Kennedyjem, ki so ga ubili le 5 mesecev po obisku v Berlinu. 50.000 Berlinčanov je 22. novembra 1963 uprizorilo spominski marš za predsednikom. V Kennedyju so namreč Nemci videli državnika, ki je sposoben umiriti napetosti med vzhodnim in zahodnim blokom ter tako zagotoviti večjo stabilnost v svetovni politiki. Razdelitev sveta na dva med seboj sovražna bloka je Nemce prizadela bolj kot skoraj kateri koli drugi narod, saj jih je razcepila v dve med seboj "uradno" sprti državi Nemško demokratično republiko in Zvezno republiko Nemčijo. Za Kennedyjem so žalovali tudi vzhodni Nemci, ki pa - tudi to lahko izvemo v novem Kennedyjevem muzeju - žalosti niso smeli pokazati v javnosti. Zaradi povsod navzočih agentov Stasija o tragični smrti predsednika Kennedyja ni bilo varno govoriti niti v krogu na videz najbolj zaupnih prijateljev.
Kennedyjeva tajna misija v Berlinu
Program Kennedyjevega muzeja sega tudi v obdobje pred Kennedyjevim predsedniškim mandatom. Kennedy je namreč Berlin obiskal že pred zasedbo najpomembnejšega delovnega v svojem življenju. Prvič se je tedaj komaj 22-letni Kennedy v tedaj še glavnem mestu Nemčije znašel leta 1939. Kennedyja je v Berlin poslal njegov oče, tedaj ameriški veleposlanik v Londonu, ki je svojemu drugorojencu zaupal prenos izredno pomembne diplomatske pošte. Vsebina pošte je že dolgo znana. V pismu je pisalo, da bo v sedmih dneh v Evropi izbruhnila vojna.
Berlin, ki ga skoraj ni bilo mogoče prepoznati
Drugič se je Kennedy v prestolnici velike poraženke druge svetovne vojne znašel dva meseca po koncu velike vojne morije. Julija 1945 je Kennedy o dogajanju v Berlinu poročal za časopise velikega medijskega koncerna Hearst. O svojem drugem postanku v Berlinu se je Kennedy razpisal tudi v svojem osebnem dnevniku. "Ljudje imajo popolnoma sive obraze in brezbarvne ustnice. Nihče ne ve, kam hodijo. Sprašujem se, ali to vedo oini sami," Je o turobnem vzdušju v nekoč glavnem nemškem kulturnem in političnem središču zapisal Kennedy.
Vojna med blokoma se je bila v Berlinu
Zdi se, da Kennedy o Berlinu in Nemčiji v naslednjih letih ni kaj dosti razmišljal. Z mestom se je začel zares intenzivno ukvarjati šele po svoji zaprisegi, v kateri se je obvezal, da bo modro vodil ameriško ljudstvo. Na začetku šestdesetih je bil namreč ravno Berlin tista točka sveta, v kateri so eklatanatno slabe življenjske razmere prebivalcev sovjetskega bloka najbolj drastično razkrile. Množice, ki so skušale v "svobodni svet" prebegniti prek meje med obema nemškima državama so bile najboljši dokaz za to, da so deklaracije o vladavini delovnega ljudstva in o pravilnost ureditve tako imenovanih ljudskih demokracij, nad katerimi je strumno bedela Sovjetska zveza, ničvredne. Nemčija je zato postala ena od prioritet, ki jih je Kennedy vpisal na svojo agendo in Nemci tega niso pozabili do danes.
P. B.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje