Na čelu iniciative, ki bo v Španiji najverjetneje dvignila precej prahu, je Pelai Pagès, profesor zgodovine na Univerzi v Barceloni in predsednik Zveze mednarodnega muzeja španske državljanske vojne (Amigce). Na županjo Barcelone Ado Colau je naslovil pismo, v kateri jo poziva, naj določi stavbo v središču Barcelone, kjer bi lahko dom našla raziskovalni center in muzej.

Kogar zgodovina ne izuči ...
"80 let po začetku državljanske vojne in 40 let po smrti generala Franca reševanje spomina na to, kaj se je zgodilo, pomeni razumevanje konflikta v njegovi celoti," je Pagès komentiral za britanski The Observer. "Obstaja staro reklo, ki nas uči, da je družba, ki pozabi lastno preteklost, obsojena na to, da jo ponavlja. S tega vidika bi mednarodni muzej španske državljanske vojne služil kot varovalka za prihodnost."

Barcelona je bila konec tridesetih eno glavnih središč odpora Francovim nacionalistom. Leta 1936 je v katalonsko prestolnico odpotoval celo George Orwell, ki je hotel pomagati v boju za stvar izvoljene republikanske vlade. (Iz te izkušnje se je rodila knjiga Homage to Catalonia, v kateri Orwell popiše svoje izkušnje v Španiji.)

Projekt ustanovitve muzeja zdaj podpira tudi Richard Blair, predsednik Orwellovega društva (in posvojeni sin pokojnega pisatelja): "Projekt stoodstotno podpiramo in mu privoščimo uspeh. Številni mladi Španci se v šoli niso podrobno učili o državljanski vojni in ne razumejo zares, kaj se je zgodilo v letih 1936-39 in v diktaturi, ki je sledila (...) Ne moreš kar pustiti luknje. Čas je, da se zgodovina ponovno načne."

Pakt pozabe in molka
Pisma podpore v Španijo pošiljajo tudi številni potomci Mednarodnih brigadirjev (tujcev, ki so se šli v Španijo borit proti Francovi falangi). Če bo ideja o muzeju resnično zaživela, bo to prva tovrstna ustanova v Španiji. Trpka dediščina oboroženega konflikta, v katerem je padlo okrog 500 tisoč Špancev, je bil med drugim tudi "pakt pozabe" v obdobju demokratičnega prehoda po Francovi smrti leta 1975. Posamezni manjši, krajevni muzeji se ukvarjajo z določenimi bitkami ali osebnimi izkušnjami žrtev vojne, nobena institucija na državni ravni pa še ni skušala sestaviti pregledne predstavitve vojne, v kateri so nacionalistične sile (s podporo Hitlerjeve Nemčije in Mussolinijeve Italije) strmoglavile demokratično izvoljeno republikansko vlado.

Uravnotežena predstavitev
Pagès poudarja, da bi stremeli k uravnoteženi in objektivni predstavitvi, ki bi "zastopala demokratične vrednote, ki jih pooseblja republika, obenem pa si ne bi zatiskala oči pred napakami, zagrešenimi na republikanski strani".

Računajo na kos turistične pogače
Prvi hipotetični načrti za muzej predvidevajo interaktivno razstavo, stalno postavitev eksponatov, študijski center za raziskovalce in celo kavarno, urejeno v slogu kantine iz državljanske vojne. Muzej bi bil nepridobitna organizacija, ki bi sama pokrivala svoje stroške: Barcelona je konec koncev eno najbolj turistično obleganih mest v Evropi.

Podpora je v Španijo prispela tudi iz Nemčije, natančneje iz Kölna, kjer deluje največji pokrajinski spominski center za žrtve nacizma. Direktor centra Werner Jung je zapisal: "Nemčija je potrebovala več kot 30 let po koncu druge svetovne vojne, da se je lahko ob pomoči muzejev in spomenikov odprto soočila z zločini nacistov ... V Španiji je minilo že več kot 30 let od Francove smrti in obdobja tranzicije. Na žalost pa tudi 80 let po političnem udaru 17. julija 1936 še vedno ni mesta, kjer bi lahko našli izčrpne in objektivne informacije o španski državljanski vojni. Glede na to, da je vojna še vedno živa tema debat v španski družbi, bi bil muzej pomembno središče za študij."