V resnici slavna upodobitev Maa na Kitajskem še danes ni čisto nesporna: ko so leta 2013 gostili prvo veliko retrospektivno razstavo Warholovih del na Kitajskem, o seriji portretov Maa ni bilo ne duha ne sluha, v medijih pa je potekala javna debata okoli tega, ali so upodobitve znamenje spoštovanja ali poroga.

Portret kitajskega politika, ki ga je torej naslikal Andy Warhol, bo novega lastnika iskal na dražbi v Hongkongu. Ta bo predvidoma 2. aprila, in če bi sliko kupil Kitajec, bi delo nazadnje lahko odšlo v domovino portretiranca.

Warhol je nesmrtnost ustanovitelju kitajske komunistične partije zagotovil v popartu, podobno, ko je naslikal tudi Marilyn Monroe, Elizabeth Taylor (in pločevinko Campbellove juhe). Portret je del serije, nastale po fotografiji v Maovi Mali rdeči knjižici, in velja za eno najbolj znanih podob 20. stoletja. Rdečo knjižico so izdali že v več kot milijardi izvodov - v času Maove vlade je vsak Kitajec moral imeti svoj izvod.

Trenutni lastnik, čigar identiteta javnosti ni znana, je portret kupil leta 2014 v Londonu za 7,6 milijona funtov. Zdaj se je odločil, da ga ponudi dražbeni hiši Sotheby's v Hongkongu, kjer bo dražba predvidoma 2. aprila. Po pričakovanjih naj bi dosegla celo 15 milijonov dolarjev.

Serijo Maovih portretov je Warhol zasnoval leta 1972, ko so se odnosi med dotlej sovražnimi Kitajsko in ZDA začeli topliti. Preobrat se je zgodil po zgodovinskem obisku ameriškega predsednika Richarda Nixona v Pekingu.

Mao se mu je zdel primernejši od Einsteina
Ameriški pisec Bob Colacello, ki je bil približno 12 let Warholov sodelavec pri reviji Interview, se je vrsto let pozneje spominjal, kako je umetnik dobil idejo. "Začelo se je z domislico Bruna Bischofbergerja, ki je Andyja silil, naj se vrne k likovni umetnosti ... Predlagal je, naj naslika najslavnejšo osebnost 20. stoletja in tako začne novo, velikopotezno poglavje v svojem opusu. Predlagal mu je Alberta Einsteina, a Warhol je več teže kot na pomembnost posameznikovega dosežka polagal na slavo; celostna podoba je bila pomembnejša od dejanskih zaslug. 'V reviji Life sem pravkar prebral, da je najslavnejši človek na svetu predsednik Mao. Mar ne iščemo najslavnejše osebe, Bruno?' je pripomnil Warhol." Američana je namreč bolj kot kar koli drugega zanimal mehanizem slave: pokazati je skušal, da slava z neskončnim reproduciranjem ene same podobe izničuje ustvarjalnost.