Oglas
Pravzaprav ne ravno v naravo, ampak v čudovito "umetno naravo" botaničnih vrtov Kew pri Londonu. Od tega konca tedna bo namreč v kraljevih vrtovih na ogled 28 Moorovih velikih skulptur, ki jih je v razstavo uredil kurator David Mitchinson iz Fundacije Henryja Moora. Za Moorove figure se zdi, da kar "silijo" v naravo, saj se njihove poteze zares zdijo podobne amorfnim oblikam iz sveta narave.
"Pogledi na pokrajino in formacije oblakov".Skulptura kot oprema pokrajine
Tokratna razstava je šele tretja postavitev Moorovih del na prostem. Henry Moore si je lahko ogledal le prvo; leta 1978 so njegova dela razstavili v parku galerije Serpentine v Londonu. Druga razstava je bila že posthumna. Leta 1987 so jo uredili v yorkshirskem parku skulptur (Yorkshire Sculpture Park). Da tovrstnih razstav ni bilo več, je pravzaprav precej presenetljivo. Henry Moore sam je namreč vse življenje ustvarjal v stiku z naravo, po dopolnjenem 50. letu starosti pa je začel tudi načrtno koncipirati skulpturo kot "opremo" pokrajine.
Mehke in ovalne, a vendar modernistične oblike
Henry Moore tudi dvajset let po smrti ostaja eden največjih britanskih umetniških "herojev". Nikoli mu ni bilo treba trpeti usode nerazumljenega in revnega umetnika. Čeprav je bil tudi sam veliki inovator. Vsaj v britanskem okolju, v katerega je zanesel posebno obliko modernizma, zelo podobno tisti, ki je zaznamovala organski in "mehki" brazilski modernizem v arhitekturi. Čiste monokromatske in skoraj po pravilu ovalne oblike so se zdele skoraj kot v nasprotju s tistim, kar si običajno predstavljamo pod pojmom modernizem.
Gibanje, katerega bistvo je bila vera v moč človeka, da s pomočjo znanja in z njim generirane tehnologije spreminja svoje okolje, je veljalo kot izraz boja proti vsemu, kar zavira napredek. Vendar je bil ta običajno pojmovan preozko, v smislu "zvezanosti" s tehnologijo in industrijo. Zato je bila tudi umetnost modernizma, v kateri so se izražala tudi nova spoznanja o človekovi psihi kot tudi nove družbene in filozofske teorije, običajno izraz afirmacije mestnega okolja in je imela le malo skupnega s čimer koli naravnim.
Kip spada v naravo, in ne v stavbo. Tudi če je ta lepa.
A to vendar ni veljalo za vse moderniste. Nekateri so optimistično vero v boljšo prihodnost, značilno za modernizem, povezovali z vero v nujnost sožitja z naravo. To je večinoma veljalo tudi za Henryja Moora, čeprav so na njegovo umetnost vplivala tudi zgodnje "modernistične šole", predvsem umetnost nadrealizma. A narava je ostala prva. Kot so zapisali v časopisu The Times, je tako Moore leta 1951 dejal: "Skulptura je umetnost za na ven. Dnevna svetloba, sončna svetloba sta zanjo nujni; po mojem mnenju je skulptura najboljši komplement naravi. Raje bi svoje delo videl stati v pokrajini, skoraj kateri koli pokrajini, kot pa da bi ga postavili v ali na najlepšo stavbo, kar jo poznam."
Polona Balantič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje