Razstava prinaša okoli 150 slik, vključno z dvema portretoma Vener, ki presegata naravno - seveda človeško - velikost. Na ogled bodo tudi izseki filmov, ki jih je navdihnilo Botticelijevo delo, vključno s slavnim prizorom iz bondiade Dr. No, v katerem se nemška igralka Ursula Andress iz morja "vzdigne" s školjčno lupino v roki.

"Botticelli je na neki način določil lepotni ideal 20. stoletja," je povedala Ana Debenedetti, kustosinja v londonskem muzeju Victoria & Albert, ki pripravlja razstavo skupaj z berlinsko galerijo Gemaldegalerie.

Na tej družni razstavi bo na ogled nekaj Botticellijevih najbolj znanih slik, vključno z dvema portretoma Venere - enim berlinskim in enim turinskim - ter restavriran portret, naslovljen Portret dame, znane kot Smeralda Bandinelli.

Brez dveh ikoničnih stvaritev
Vendar pa razstava ne bo vključevala njegovih dveh najbolj znanih del, in sicer Rojstva Venere iz galerije Uffizi v Firencah, v kateri gola boginja stopa iz pokrovačine lupine in je bila navdih za prej omenjeni filmski prizor z Andressovo, in njegove Primavere, alegorije pomladi. Ti sliki naj bi bili preobčutljivi za daljše potovanje, so dejali kustosi, je pa italijanski muzej posodil eno Botticellijevo platno, naslovljeno Minerva in Kentaver.

Razstava prikazuje, kako so Botticelijeve vitke in dolgolase Venere, ki jih je naslikal v drugi polovici 15. stoletja, vplivale na lepotne ideale in ustvarjanje umetnikov, kot sta Andy Warhol ali Rene Magritte, pa tudi na modne oblikovalce Elso Schiaparelli ali tandem Dolce in Gabbana ter filmske ustvarjalce, fotografe in svet plesa.

Mark Evans, kustos v muzeju Victoria & Albert, je dejal, da je bil Botticelli sicer nekako iz mode za približno 250 let po smrti, vendar pa ga je ponovno odkrilo 20. stoletje. To je povzročilo Rojstvo Venere, ki so ga postavili na ogled v okviru Expa v New Yorku leta 1940. "Ona [Venera] postane dokončna, idealna ženska, ki se sprehaja po pisti, s to vrsto plesne drže," je sklenil Evans.